SAMA

Večerniška povest je po izročilu namenjena najširšemu krogu bralcev. Ob obletnici smrti Frana Saleškega Finžgarja (1871-1962), dolgoletnega urednika Mohorjeve v njenem zlatem obdobju, ponovno prihaja v branje njegova povest Sama, ki je prvič izhajala pred sto leti v reviji Dom in svet. Finžgarjev literarni program je nasprotoval delitvi literature za izbrance in za preprosto ljudstvo. Želel je pisati tako, da bo branje bogatilo vse. S svojo kmečko povestjo kot zvrstjo je to poslanstvo tudi udejanjil. Taka je tudi povest Sama, ki obravnava človeške usode ob prebujajočem se brezobzirnem dobičkarstvu. Medtem ko v povesti Iz modernega sveta seže na področje izkoriščanja delavstva, sooči v povesti Sama usodo mladih s svojim poklicem v brezobzirnem okolju mogotcev na podeželju. V svojih spominih Leta mojega popotovanja Finžgar razmišlja: »Dokaj učiteljic sem poznal in tudi sprevidel, kako so pravzaprav sirote – mestne gospodične, pregnane v samoto na kmete. Nekatere so prenašale to samotnost dosti junaško in se strnile s preprostim ljudstvom, drugim je bilo kaj takega nemogoče. Pogrešale so meščanske družbe in – kaj bi jim zamerili – ljubezni.«
Če znamo prebrati povest zunaj časovnega okvira, v katerem je nastala, utegne zlasti generacija mladih izobražencev odkrivati na poti v samostojno življenje podobne usode tudi danes.