RIMSKI SONETI

Capudrove Rimske sonete je resda spodbudilo večno mesto, a ta poezija se ne ustavlja zgolj ob posameznih znanih predelih in znamenitostih, saj so v večini samo povod za globlji (ali presežni) razmislek. Potemtakem smo tu v svetu refleksivne poezije, ki razodeva pesnika misleca, esejista z vso njegovo intelektualno briljanco. Upesnjeni premisleki se kdaj zadržujejo v območju presenetljivih, čeravno logičnih sklepanj in izpeljav, nemalokrat pa tudi duhovitih domislic in prebliskov.
Eleganca pesniške govorice jih napravlja žive, sočne. V jasnih prispodobah, ki tu in tam računajo na nekoliko temeljiteje izobraženega bralca, se pomenljivo zarisujejo podobe človeških dejanj in nehanj, slabosti in vrlin, življenjske zrelosti in modrosti, razpadanja in poveličanja. Lok se razpenja na pesnikovo oziranje za pristanom, misel na pokoj duše (in telesa) v kraju, »ki mu spomin je zvesto ogledalo«.
Sonet kot oblikovno ena najzahtevnejših pesniških rešitev razodeva pesnika z dolgo kilometrino prevajanja klasične poezije. Ti soneti, ki se zdi, da kar pojejo, s svojo spevnostjo priklicujejo duha žlahtne minulosti, tisočletne bogate kulture, ki predira v naš čas in daje bolje razpoznavati mero sodobnika in njegovega iskanja.