RAZVOJ KRŠČANSKEGA NAUKA

Ustvarjalen pogled na vprašanje spreminjanja in kontinuitete v krščanskem nauku

Študije o doktrinalnem razvoju skoraj brez izjeme priznavajo plodonosen vpliv knjige in njen ustvarjalen pogled na vprašanje spreminjanja in kontinuitete v krščanskem nauku. Esej je bil napisan neposredno preden je pisec prestopil v Rimskokatoliško Cerkev (1845).

Ideja razvoja je bila najpomembnejša posamična ideja, s katero je Newman obogatil misel krščanske Cerkve. Izraža premik od statičnega k dinamičnemu pojmovanju krščanstva, ki je bilo značilno za njegovo obdobje. Vredno je omeniti, da je Esej o razvoju izšel štirinajst let pred Darwinovim Izvorom vrst (1859). Študije o doktrinalnem razvoju skoraj brez izjeme priznavajo plodonosen vpliv knjige in njen ustvarjalen pogled na vprašanje spreminjanja in kontinuitete v krščanskem nauku. Esej je bil napisan neposredno preden je pisec prestopil v Rimskokatoliško Cerkev (1845). Navaja razloge za ta korak in želi pomagati tistim, ki so se znašli v podobnem položaju. Teorija o razvoju je bila zanj »hipoteza, ki naj bi razložila določeno težavo«, namreč razlike, ki so obstajale v nauku med prvotno Cerkvijo in Cerkvijo 19. stoletja. Newman je formuliral naslednjih sedem pragmatičnih »preizkusov« ali »razpoznavnih znakov«, s pomočjo katerih je mogoče razlikovati zakonit razvoj nauka od popačenja: zvestoba izvirni ideji; trajna veljava načel; sposobnost priličenja idej od zunaj; logično sosledje v razvoju; zgodnje anticipacije kasnejšega nauka; ohranjanje čvrstosti skozi čas. Knjiga razodeva Newmanov zgodovinski čut. Njegova teorija je bila predvsem sad kritičnega študija patrističnih spisov.