PROTESTANTSKE CERKVE IN SKUPNOSTI

Vsi so udje na telesu Kristusa

Skupna ocena bi bila, da je bilo leta 2016 na svetu okoli 800 milijonov protestantov. Protestantizem ni enotna cerkev, temveč je sestavljen iz številnih gibanj in tudi navzven nima povsem natančno določene meje. Ta gibanja na kratko, pregledno in shematično v novi knjigi zbirke Vademecum predstavlja dr. Klemen Jelinčič Boeta, s spremno besedo protestantskega škofa mag. Geza File.

Mnogi se danes sprašujejo, kaj je tisto specifično, kar lahko protestantske cerkve in skupnosti ponudijo oziroma dajo današnjemu globalnemu svetu. Namen skupnega prizadevanja vseh cerkvenih skupnosti je, zavzemati se za medsebojno strpnost v različnosti in blaginjo vseh ljudi po vsem svetu. To je bilo tudi eno izmed glavnih sporočil leta reformacije 2017, ob petstoletnici začetka reformacije.

Beseda protestantizem ima več pomenov. Z njo najprej poimenujemo reformacijsko gibanje 16. stoletja ter cerkve, ki so posredno ali neposredno izšle iz tega gibanja, v prvi vrsti luteransko in reformirano (kalvinsko) cerkev, pa tudi vse druge manjše protestantske cerkve in skupnosti poznejših stoletij. S to besedo označujemo tudi zgodovinski razvoj, splošno versko kulturo in še posebej teologijo vseh protestantskih cerkva. Pomeni pa tudi svojevrstno duhovnost in protestantsko pojmovano uresničevanje evangelija v vsakdanjem življenju. Protestantsko gibanje je mogoče videti tudi kot poganjek evropske renesanse, ki je poudarjala kulturni preporod z vrnitvijo h klasičnim grškim in rimskim idealom in zavračanje srednjeveškega pojmovanja sveta.

Kristjanov nas ne sme biti strah sprejemati misli, mišljenja, odkritja ter drugačnega razumevanja vere in krščanstva nasploh, ki prihajajo od kritičnih posameznikov – mislecev, ne glede na to, h kateri veji krščanstva ali cerkveni skupnosti se prištevajo, ali celo k nobeni.

O avtorju

Dr. Klemen Jelinčič Boeta je bil rojen v Ljubljani leta 1973. Pri osemnajstih letih se je preselil v Izrael, kjer je diplomiral iz antropologije in sociologije. Leta 2002 se je vrnil v Ljubljano, kjer je nekaj let kasneje doktoriral iz srednjeveške zgodovine. Napisal je štiri strokovne knjige o judovski zgodovini in judovstvu nasploh ter večje število strokovnih člankov in esejev. Pripravil je več radijskih oddaj, nekatere izmed njih tudi o splošnih družbenih vprašanjih ter antropologiji in sociologiji, na primer o Inuitih in krščanstvu. V slovenščino je prevedel Koran, prevaja pa tudi leposlovje iz hebrejščine, med drugim leta 2012 vileniško antologijo, ki jo je tudi uredil. Leta 2013 je začel objavljati izvirno poezijo v revijah (Literatura, Sodobnost, Poetikon idr.) in na radiu. Pri Celjski Mohorjevi družbi je leta 2010 izšlo njegovo izvirno delo Uvod v judovstvo, leta 2015 Vzhodne cerkve in 2016 prevod antičnega krščanskega apokrifnega besedila Henohova knjiga.

Iz recenzije dr. Bogdana Dolenca

Pozdravljam še eno kvalitetno knjigo o nekatoliških cerkvenih skupnostih izpod peresa gospoda Klemena Jelinčič Boeta, tokrat o »zahodnih« cerkvah, ki pretežno izhajajo iz reformacije.

Avtorjev pristop k snovi je predvsem faktografski, objektiven, piše jedrnato in skrbi za natančnost podatkov, ki so preverjeni v najboljši literaturi. Ne spušča se v teološke podrobnosti in dileme ekumenskega dialoga.

Stvaren, nepolemičen in spoštljiv pristop se ujema z ekumenskim razpoloženjem, ki danes zaznamuje odnose med katoliško Cerkvijo in cerkvami, ki izvirajo iz reformacije. 2. vatikan. koncil pravi v odloku o ekumenizmu, da je treba poznati duha drugih kristjanov, njihov nauk in zgodovino, duhovno in liturgično življenje, versko psihologijo in kulturo.

Koncil nadaljuje:
»Zato je potreben študij, ki naj ga vodita resnica in dobrohotnost. Po tej poti bo prišlo do boljšega poznanja, kaj mislijo drugi kristjani« (E 9).

Resnica, stvarnost in dobrohotnost so nedvomno odlike te knjige.

Celotna recenzija ...