PROSOJNOSTI
Brane Senegačnik
22,50 €
Skozi prosojnosti do presežnosti
Pesniška zbirka Prosojnosti bralca popelje do edinstvene pesniške izkušnje, ki se v mnogih pogledih približa sami molitvi. Kljub »prosojnosti« pa je treba pri vsaki pesmi znova odstreti tančico, v katero je zavit njen globlji pomen. A prav to »odvijanje«, »lupljenje« plasti do samega bistva, prestavlja temeljno izkustvo in hkrati bralski užitek. Dostop do obzorij Presežnega.
Pesmim pričujoče pesniške zbirke, razdeljene v deset sklopov, ki so smiselno uvedeni s skrbno izbranimi citati pesnic in pesnikov iz različnih svetovnih literatur, je skupna odsotnost strogih pesniških oblik, denimo soneta, katerega mojstrska oblika je sicer značilna za avtorja. Namesto tega pesnik izbere prosti verz; gre za smiselno izbiro, ki se najbolj »prilega« značaju pričujoče zbirke. Prosti verz ima namreč svoj estetski učinek, hkrati pa zadosti ustvarjalni težnji, katere cilj je pogosto izraz svobode, (miselne) prostosti, (duhovne) prostranosti. Kot v spremni besedi opaža dr. Milosav Gudović, je »sleherna pesem /…/ samosvoj trenutek, ki kliče po enkratnem in preprostem izrazu. Po lastni tonalnosti.«
»Prosojnosti«, rdeča nit istoimenske zbirke, ne delujejo, kot bi bržkone najprej pomislili, le na vizualni ravni. Čeravno se bralec ob branju pesmi najlažje poda ravno med prosojnosti tančic, v katere so skrbno zamotana sporočila pesmi (ali – še pogosteje – le diskretne spodbude k razmišljanju), zmorejo priklicati tudi druge čute: prosojnost tišine, denimo, nezadržno vabi k premišljevanju, meditaciji, k iskanju zavetja v izbranem naboru podob, ki jih je pesnik vtkal med vrstice. Bralna izkušnja tako zadobi še povsem nove dimenzije; poezija dobesedno vabi bralca k branju z vsemi čuti ter ga napelje k izkustvu, v katerem tudi sam deli pesnikovo osebno doživetje in njegov uvid v naravni red stvari. Pesnik nam skuša približati pesem tudi kot človeku lastno govorico, ki se zmore roditi le v njegovih globinah in ga kot najbližja molitvi približati stvarstvu ter – med tančicami prosojnosti – tudi Preseženemu.
Pesniška meditacija je prepis prebliskov, duhovna vaja, v kateri se učimo, da je prosojnost starejša od razsojanja, da tu »ni več zunaj in znotraj« in da povsod vlada »strašni mir neizrekljivega« (Mir). Kdor poje s pogledom, se odreče ogledovanju. »Nedolžni lik sveta« v Senegačnikovi poetiki stoji nasproti »velikemu slepemu ogledalu« (Brez imena), se pravi nasproti jazu, ki ne soglaša z zagonetnostjo svetnih pojavov in za katerega je sleherna živa in neživa stvar le od-sev njegovih sil. Obratno smer opazovanja pesnik ponazori v Pomladnem večeru, kjer nekako pokuka za portret in pečat subjekta ter sebi in bralcu zaupno pošepeta: »Uganka si, smrtno nežna. / Hrbtna stran ogledala.« Pojoči pogled je neprojektivno dejanje, sprejetje prosojnosti, Presežnega, ki preseva skoz naravo in človeka, hkrati pa je estetsko in ontološko prvotno, neulovljivo. Pesnik se zato sprašuje: »Kaj ti bo ogledalo, / ko oslepiš navznoter?« V globino (ne v pasivni globini!) lahko ljubezensko drhtimo, hkrati pa tudi oslepimo. Izbira je in ni naša.
(Iz spremne besede dr. Milosava Gudovića, str. 122–123)
Molitev
Tu vsakdo osami,
kolikor koli nas pride.
Znamenje
ni več
znamenje,
pot
ni več
pot.
Tu
smo
tu.
Kot bronasti orli
v sinjini
plavajo besede v molku.
Niso besede,
so sence tišine.
Tako se dotikamo vsega.
Tako ni nihče sam.