Osrednji junak Aristofanovih Os, radoživi starec Prokleon, trpi za nenavadno odvisnostjo: zaljubljen je v sodišča. Sin Antikleon ga skuša manije ozdraviti in pri tem nazadnje tudi uspe, čeprav se očetova prevzgoja ne izteče povsem po njegovih načrtih.
Aristofan, edini predstavnik stare atiške komedije, čigar enajst komedij se je v celoti ohranilo iz antike do danes, izpisuje v ozadju tega komičnega narobe-sveta jedko politično satiro in kritiko. Uperi jo zoper atenski sodni sistem, ki je s svojim načinom vsakoletnega izbiranja sodnikov – prostovoljcev postal nekakšen družbeni korektiv; za sodnike se namreč leto za letom javljajo najstarejši in najrevnejši predstavniki atenske družbe, ki jim sodniška dnevnica predstavlja pomembno sredstvo za preživljanje. Deviantnost takšnega sistema znajo dodobra izkoriščati politikanti, ki sodišča izrabljajo za lastne koristi, predvsem za diskreditiranje političnih nasprotnikov. Eden takšnih je tudi zloglasni Kleon, vodja demokratske stranke, čigar ime Aristofanu služi za duhovito poimenovanje in karakterizacijo glavnih junakov komedije, Pro-kleona in Anti-kleona.
A Ose kljub tesni navezavi na Aristofanovo sodobnost, na Atene druge polovice petega stoletja pr. Kr., še zdaleč niso zgolj zgodba iz preteklosti; komedija drži brezčasno zrcalo vsem zaljubljencem v tožarjenje.
Prevod in spremna beseda Andreja N. Inkret.
Izvedba projekta je sofinancirana s strani Evropske komisije.
Knjige istega avtorja
