NEVIDNA MEJA

Odlomek iz knjige

Do tega trenutka me je pogled na osem tisoč metrov visoki Gosainthan tako priklenil, da sploh nisem bil pozoren na to, kar me obdaja čisto blizu. Stojiva na ostrem gorskem robu, širokem le nekaj centimetrov, ki se strmo spušča kakih dvesto metrov do velikega ledenika in moren, iznad katerih se dviga stena Gosainthana. Končno je čisto blizu …
Tanka črta snega ločuje Nepal od kitajskih dolin Tibeta. Eno drobno črto med tisočimi linijami grebenov so ljudje izbrali in jo določili za mejo. V teh dneh sem videl veliko mej, a nobene tako nesmiselne, kot je ta. V tej črti ne vidim meje, vidim le zasnežen greben in z belim snegom pokrito pobočje, spuščajoče se proti severu.
»Predstavljaj si, da je sneg pršen …« rečem, si zatisnem pancerje ter pripravim smuči za spust, pri tem pa gledam strmo pobočje pod seboj. »Grem prvi?«
»Pojdi! Uživaš, ko zaorješ po deviškem snegu, kaj? Poženi se, egoist!«
Je plezati po gorah egoistično? Je egoistično zasledovati svoje sanje, pa čeprav nikomur ne služijo? Je egoistično, da želimo prečkati to mejo, da bi zadovoljili svoje muhe in želje, čeprav bi pri tem našli smrt, medtem ko jo drugi ljudje prečkajo v nasprotni smeri, bežeč od zatiranja in iščoč boljše življenje? Ali pa bi morda bilo egoistično, da se ne bi borili zase, za to, o čemer smo nekoč sanjali?
»Hvala!«
»Pa pripravi se na hiter vzpon, če slučajno srečamo kakega kitajskega vojaka!«
»Uf, še sreča, da ni nikogar,« rečem v smehu in poskakujem po snegu, da preskusim, kako trd je.
»Pozimi še muh ni tukaj gori! Ta prelaz je previsok, da bi Tibetanci bežali čezenj v Nepal. Le spomladi pridejo preverit, da ni slučajno kake odprave brez dovoljenja. Ampak zdaj, ko je tibetanska meja zaprta, si niti predstavljati ne morejo, da bi bil kdo tu.«
Aleksander se prikaže šele za drugo oviro serakov, kakih tristo metrov nižje. Odločiva se, da bova nadaljevala pot, poiskala primeren prostor za šotor pri vznožju stene in ga počakala tam. S smuči snamem kože; končno vsaj malo spusta, in to po treh dneh nenehnega vzpenjanja. Pobočje je zelo strmo in sneg zelo trd; začnem drseti s cepinom v roki, dokler se mi smuči ne udrejo v globlji sneg in lahko zataknem cepin za nahrbtnik ter naredim prvi zavoj. Teža nahrbtnika me zanese na levo, da skoraj izgubim ravnotežje in padem, a takoj spet najdem ravnotežje in začnem sproščeno vijugati po globokem snegu ter uživati kljub višini. Pobočje je res zelo strmo, a užitek pri smučanju po pršiču na sedem tisoč metrih višine je nepopisen. Približujem se razpoki in brez pomišljanja se poženem po liniji maksimalnega naklona. Z veliko hitrostjo preskočim široko poč, se stisnem v položaj jajca, da obdržim zagon in prečkam ledeniško ravnico do moren na drugi strani. Hitrost se postopoma upočasnjuje in začeti moram potiskati z rokami, da pridem do nasprotnega roba ledeniškega jezika. Iz tibetanske doline se začne dvigati gosta megla ter prekrije vso površino ledenika, tako da vidljivost pade na komaj nekaj deset metrov. Thomas, ki je za menoj, je izginil v sivi gošči. Kmalu pridem do globeli, ki kot kak jarek ločuje ledenik od morene. Tam poiščem dovolj raven teren, kjer bi lahko postavili šotor. Megla je prekrila sonce in s tem zadušila tudi vso njegovo toploto. Pritisne neznanski mraz in začenja snežiti. Hitim ravnati teren za šotor.
»Jebenti, šotor ima Aleksander!«