NENAČRTOVANO
Abby Johnson
29,50 €
Dramatična resnična zgodba nekdanje vodje organizacije Načrtovano starševstvo o presunljivem razodetju med potovanjem čez črto življenja
Abby Johnson oktobra 2009 pusti službo. To preprosto dejanje postane nacionalna novica, saj je Abby direktorica klinike Načrtovano starševstvo v Teksasu. Potem ko prvič v življenju sodeluje pri dejanskem postopku splava, odide skozi vrata in se pridruži Koaliciji za življenje …
Abby svojo kariero v organizaciji Načrtovano starševstvo začne kot prostovoljka v želji, da bi pomagala ženskam v stiski. Tudi službo in celo vodenje enote sprejme v veri, da bo tako prispevala k zmanjšanju števila splavov. Ko pa se mora kot direktorica, odgovorna tudi za finančno poslovanje, soočiti z dejstvom, da opravljanje splavov kliniki prinaša denar, preventiva, izobraževanje in deljenje kontracepcije pa so strošek, se prvič znajde v kognitivni disonanci s svojimi prepričanji. Nato pa splet naključij pripelje do tega, da prvič dejansko prisostvuje posegu in iz prve roke vidi, kaj pravzaprav pomeni »prekinitev nosečnosti«. Prisiljena je pogledati resnici v oči ter se soočiti sama s seboj in s svojimi vrednotami.
Knjiga brez sodbe predstavi stališča zagovornikov ene in druge strani te kočljive družbeno- politične teme, katere težo simbolno predstavlja ograja okrog klinike. Abby Johnson tako z ene kot druge strani prihaja povsem do železnih rešetk in poskuša ljudi na drugi strani videti z vsem, kar jih oblikuje, kar nosijo s seboj in v kar verjamejo.
Nenačrtovano je pretresljiva osebna drama o dojemanju življenja in smrti, notranjih bitkah in bitkah na sodišču, duhovni preobrazbi in politični kontroverznosti, ki se drži tega vprašanja. Na okope trdnih stališč in nepremakljivih prepričanj vnaša upanje in sočutje. Knjiga, ki pripoveduje Abbyjino zgodbo z obeh strani ograje klinike za splav, je obvezno branje za vse, ki jim ni vseeno za razpravo o življenju ter pravice in pomoč ženskam, ki se soočajo s kriznimi nosečnostmi.
Verjela sem laži! Tako dolgo sem slepo podpirala »linijo podjetja«. Zakaj? Zakaj nisem sama iskala resnice? Zakaj sem si zatiskala ušesa pred argumenti, ki sem jih slišala? O, ljubi Bog, kaj sem naredila?
Roko sem še vedno držala na pacientkinem trebuhu in spreletelo me je, da sem ji s to roko pravkar nekaj odvzela. Oropala sem jo. In roka me je začela boleti – začutila sem dejansko telesno bolečino. In prav tam, ko sem stala ob operacijski mizi, z roko na trebuhu jokajoče ženske, se je globoko v meni porodila ta misel: Nikoli več! Nikoli več.
Preklopila sem na avtopilota. Medtem ko je sestra umivala žensko, sem odmaknila ultrazvočni aparat, potem pa nežno predramila pacientko, ki je bila mlahava in omotična. Pomagala sem ji, da je sedla, jo prestavila v invalidski voziček in jo odpeljala v sobo za okrevanje. Pokrila sem jo z lahko odejo in ji jo poravnala. Tako kot toliko drugih pacientk, ki sem jih videla že prej, je še naprej jokala, očitno v čustvenih in telesnih bolečinah. Po najboljših močeh sem se potrudila, da bi ji bilo udobneje.
Deset minut, morda največ petnajst, je minilo, odkar me je Cheryl prosila, naj grem pomagat v ordinacijo. In v teh nekaj minutah se je vse spremenilo. Drastično. V mislih se mi je ves čas vrtela podoba tistega drobnega otročička, ki se je zvijal in boril. In pacientka. Tako krivo sem se počutila. Vzela sem ji nekaj dragocenega, pa tega sploh ni vedela.
Kako je prišlo do tega? Kako sem dopustila, da se je to zgodilo? V Načrtovano starševstvo sem vložila sebe, svoje srce, svojo kariero, ker mi je bilo mar za ženske v krizi. Zdaj pa sem se spopadala s svojo lastno krizo.
Ko se zdaj oziram nazaj na tisti poznoseptembrski dan leta 2009, se zavedam, kako moder je Bog, ker nam ne razkriva naše prihodnosti. Če bi takrat vedela, kakšen ognjeni vihar me čaka, morda ne bi imela poguma, da bi šla naprej. Ker pa tega nisem vedela, še nisem iskala poguma. Sem pa iskala razumevanje, kako sem se znašla v vsem tem – živela v laži, širila laž in prizadela prav tiste ženske, ki sem jim tako zelo želela pomagati.
In obupno sem morala vedeti, kaj naj storim zdaj.
To je moja zgodba.
(Str. 23)