NEMO ŽALOVANJE
Nezapete uspavanke razbitega srca
Andreja Rustja
22,00 €
Prazno naročje, razbito srce
Spontani splav je ena najbolj tragičnih izkušenj v življenju ženske. Izgubi otroka sledita globoka žalost in neizmerna bolečina. Ženska v svoji stiski pogosto ne najde pravega sogovornika, saj tema še dandanes ostaja prezrta. Priročnik Andreje Rustja želi žalujočo žensko opolnomočiti za soočanje z izgubo, hkrati pa predstavlja kažipot za vse, ki ji želijo nuditi oporo v stiski.
Spontani splav je ena najgloblje pretresljivih izkušenj, ki lahko doleti žensko, saj ne pomeni le fizične izgube otroka, temveč tudi razbitje sanj, pričakovanj in upov, ki jih je vanj vtkala. Gre za dogodek, ki ga družba pogosto ne prepozna kot prave izgube, zato se ženska v svoji bolečini pogosto znajde osamljena, brez ustrezne podpore in sogovornikov, ki bi razumeli njeno stisko. Obdobje po splavu je čustveni vrtinec, v katerem se prepletajo nasprotujoča si občutja – od žalosti in obupa do jeze na lastno telo, ki se zdi nesposobno izpolniti temeljno nalogo materinstva, ali celo občutka olajšanja, ki ga nato spremljajta krivda in sram. Nemoč, ki preplavi žensko, ko zasliši uničujoče besede »ni več srčnega utripa«, je neopisljiva in jo pahne v brezno bolečine, ki jo lahko razumejo le tisti, ki so šli skozi podobno izkušnjo. Knjiga Nemo žalovanje Andreje Rustja to bolečino prepoznava in jo naslavlja s sočutjem ter razumevanjem, hkrati pa ponuja oporo in kažipot za žalujočo žensko ter njeno okolico. Pomaga osmisliti neizrekljivo izgubo in pokazati poti, kako kljub bolečini znova najti moč za življenje. Spontani splav ni le izguba otroka, temveč tudi izguba prihodnosti, kot si jo je ženska zamišljala, in soočenje s kruto realnostjo, da včasih niti sodobna medicina ne more preprečiti tega bolečega izida. Pomembno je, da družba začne prepoznavati tovrstne izgube kot resnične in ne več kot tiho žalovanje, ki se odvija v osami.
Žalovanje je luknja, ki zeva iz vsakega vlakna vašega bitja. Včasih je luknja tako velika, da ostanejo samo meje z zunanjim svetom, notranjost človeka pa je prežeta z bolečino in otopelostjo za vse, kar ni žalovanje. Sčasoma se bo luknja verjetno skrčila, a bo ostala za vedno. Del vas bo vedno manjkal. Za vsako veliko ljubeznijo pride veliko žalovanje.
Ne sodimo. Ne potlačimo žalovanja. Ne prehitevajmo. Ostanimo z bolečino in ji prisluhnimo. Občutimo jo. Sédimo z njo. Sédimo z bolečino in se spomnimo ljubezni. Tu se začne celjenje …
(Str. 49)
Obdobje po splavu je vrtiljak čustev: od olajšanja, ker ne bo treba ponovno skozi neprespane noči in plenice; jeze na očitno nesposobno lastno telo, ki ne zmore niti nosečnosti; ali pa razočaranja nad nekompatibilnim materialom moškega; strahu pred tem, da bo vedno tako in da otroka nikoli ne bo; razočaranja nad sodobno medicino, ker nič ne naredi, da bi tovrstne zadeve preprečila; žalosti in neodgovorjenih vprašanj … Strašljiv je nabor čustev, ki se pojavljajo. In nenavaden razpon, ki ga dosegajo. Tisto, kar je skupno vsem mamam, ki so izgubile otroka, pa sta grozljiva nemoč in obup. Črn obup, ki zagrne žensko, ko sliši ali se zave besed »ni več srčnega utripa«. Otrok je v naši kulturi in naših predstavah neke vrste darilo: možu, svetu, družbi. In strašno je spoznanje ženske, da tega »darila« ni sposobna dati. Otrok je tudi zbir vseh naših upov, želja in pričakovanj. Je bio loška nuja po nadaljevanju vrste. V naši kulturi družine velja tudi za nekakšen center in smisel življenja. In ko ta skupek celic in vseh naših pričakovanj ne obstaja več, se moramo posloviti ne samo od še »neobstoječega otroka«, pač pa tudi od sanj, ki smo jih polagali vanj.
(Str. 56–57)