LÜČKA SRED JIVE SVETI

Pripovedi v knjigi so poimenovane Pripovedi s širšega Kozjanskega, saj je avtorici radovednost gnala tudi v kraje izven meja te pokrajine, v katerih pa se še čuti pridih kozjanskega. Na jugu je terensko delo seglo do južnega pobočja Orlice in Bohorja, na vzhodu in zahodu sta meji reka Sotla in vzhodni del Posavskega hribovja, na severu pa Rudnica in Žusem, od tu pa vse do Šentjurja.
V knjigi so ločene pravljice in povedke. Slednje so glede na motive razvrščene v dvanajst razdelkov – bajčne povedke, strašljive povedke, coprniške povedke, vražljive povedke, razlagalnepovedke, legendne povedke, zgodovinske povedke, socialne povedke, roparske povedke, etnološke pripovedi, anekdote in šaljive povedke.
V zbranem gradivu je nekaj variant istih pripovedi, ki skupaj bralcu omogočijo širšo, bolj celovito predstavo o snovi. Folklorne pripovedi so zapisane v narečju in poleg vsebine odkrijejo tudi narečno podobo pokrajine. Območje raziskovanja je zajelo govore srednještajerskega in kozjansko-bizeljskega narečja.