KLUB ČUDNIH OTROK
Petra Soukupová
Kratka predstavitev_Soukupova-Klub cudnih otrok (348 KB)22,00 €
Ko se v svojih čudnostih prepoznamo in drug drugega dotaknemo
Desetletna Mila ima rada živali – predvsem žuželke, še najbolj pajke. Peter hodi v četrti razred, a je videti kot vsega boječ prvošolček. Katka poleg knjig nima nobenih prijateljev, počuti se debelo in grdo. Franta je zaradi bolnih nog obsojen na bergle, pogosto je jezen in včasih hudoben. Ko se ti otroci srečajo, niso prijatelji. Le »čudni« otroci, ki se slučajno znajdejo skupaj. A kmalu se jim svet obrne na glavo.
Mila se ne zaveda svoje lepote in nima pravega mesta med svojimi vrstnicami. Lahko pa se za dolge ure zatopi v oblake, ptice in šelestenje dreves. Kadar se na kaj osredotoči, zanjo vse drugo preneha obstajati. Peter si je zelo želel činčilo, a ko je živalca po naključju pristala pri njem, se je ponoči »spremenila« v pošast. Petrova domišljija v temi namreč riše najhujše možne podobe, ki pa jih zna njegova roka na papirju ustvariti tudi v najbolj neverjetne risbe. Katka je prepričana, da je grda in debela, zato z ljudmi preprosto ne govori. Srečna je le, ko se zatopi v knjige. Franta ima bolne noge in mora hoditi z berglami. Zaradi svoje prikrajšanosti je jezen in zato do ljudi pogosto hudoben. Rad snema videe, ki jih objavlja na svetovnem spletu, še posebej z veseljem, kadar z njimi druge provocira. Po spletu naključij se ti štirje otroci srečajo in začno skupaj preživljati čas. Ko se v svojih čudnostih prepoznajo, se drug drugega tudi dotaknejo. Iz teh stikov začno črpati pogum in moč za stvari, ki bi se jih sicer vsak zase nikoli ne lotili. Pred njimi je pustolovščina, ki jim bo spremenila življenje.
»Mila.«
»Malo čudno ime, ne?«
»Kot tista tablica …«
»Kakšna tablica? Enostavno čudno ime.«
»Jaz sem čudna.«
»Vidiš, jaz pa sploh,« reče fant in prvič, kar sem ga videla, se mi zdi čisto fajn, oziroma to ne, fajn gotovo
ni, mogoče pa je normalen. (Str. 89)
V drugem razredu so mi govorili »krof« in potem »mastka«, češ da sem mastna, tako me je klicala celo Hana, moja frendica, s katero sem sedela v isti klopi. To sem sovražila, vendar nisem mogla nič narediti, kajti bolj ko se česa braniš, bolj ko kažeš, da te kaj moti, toliko bolj to drugi počnejo. Kot zveri so, bolj ko čutijo šibkost, bolj te hočejo požreti. To sem nekje brala, vendar drži, vsaj po mojem. Potem je to sčasoma ponehalo, ampak to ne pomeni, da sem pozabila ali da bi se mi to, ko gledam nazaj, zdelo kaj bolj smešno ali v redu. (Str. 92)
»Nehajte, vsi trije. Ne vem, kaj ste si naredili, in ne vem, zakaj si ti čudna, ampak jaz tukaj ne bom z vami, če se ne boste obnašali vsaj malo normalno!«
»Ampak jaz sem že normalno čudna,« šepne Mila.
»Ampak danes si še bolj čudna in tukaj smo v tem tvojem ubrisanem taboru duhov, in če bi nam povedala resnico o njem, nikoli ne bi šli sem, ker je tukaj grozljivo in obupno. Ampak zdaj smo tukaj in nimamo kaj, zato se nehajte zafrkavati in vidva se nehajta pretepati in gremo si pripravit večerjo oziroma ne vem, kaj bi radi. Kaj bi pravzaprav radi?« (Str. 157)
