JOSIPINA TURNOGRAJSKA

Nežna zgodba o prvi slovenski pisateljici

Davno tega se je na gradu Turn v Preddvoru rodila prelepa deklica Josipina. Njeno nežno in ljubeznivo srce je prekipevalo od sreče ob pohajkovanju po travnikih, nad katerimi se je bohotil prelepi Storžič. Veselje do narave in učenja je razburkalo njene misli, ki jih je vneto zapisovala in jih zaklepala v zgodbice, pravljice, pesmice, skladbe in ljubezenska pisma. To je zgodba o Josipini Urbančič Turnograjski, prvi slovenski pisateljici, ki je v slovenski kulturni zgodovini pustila velik pečat.

Najbolj neskaljene lepote gorenjske narave so Josipino Urbančič Turnograjsko navdihovale celo življenje. Njena nežna duša je črpala navdih iz mogočnih gora in šumeče Bistrice in se radostila ob poljih barvitega cvetja. Njeno iskreno srce pa je najbolj nagovorila ljubezen mladega Lovra Tomana, s katerim sta si začela izmenjevati dolga pisma, polna hrepenenja, a tudi zanosa do vrednot, ki sta jih delila: slovenstva, narodne identitete in slovenskega jezika. Slednjemu je bila Jospina tako predana, da je njeno pero slišalo le njegov zven. Tako so se rojevale pravljice, povestice in pesmi, v njenem srcu pa je rasel ponos do slovenskega naroda, ki ga je vedno jasno izpričevala. Po dolgih letih dopisovanja sta Josipina in Lovro stopila pred oltar, a je v njuno ljubezen prehitro zarezala Josipinina smrt. Njena duša pa v njenih delih, ki predstavljajo izjemen prispevek k slovenski literarni zapuščini, živi še danes.