JANEZ MENCINGER

Sonce je razsipavalo svoje žarke po strehah bližnjih hiš, bil je topel avgustovski dan. Z roko si je segel v brado, nekaj časa je premišljeval, tehtal je vsako besedo po večkrat, a še vedno ji ni mogel povedati, koliko je dolžna. Saj ne, da ne bi vedel, vse je že preračunal, seštel je ure, vedel je tudi, koliko bi računal stranki, a ko je pred seboj gledal to revno žensko, se mu je zasmilila v dno duše.
Pogrešala bo vsak novec …
Pogled se mu je ustavil na peči v kotu prostora. Ni vedel, zakaj, a kar ni mogel odtrgati oči od nje. Misli so mu poletele nazaj, v čas, ko je gledal, kako so v peči gorela drva, on pa je ob tem premišljeval, kako ga bo v njegovi sobi zeblo, ker nima drv, da bi si zakuril. Spomnil se je, kako je sedel v pisarni tudi še potem, ko je že končal z delom, samo zato, da mu ni bilo treba domov, ker je vedel, da ga čaka ledena soba.
Še enkrat je pogledal ženico, ki je potrpežljivo čakala, kaj bo rekel.
Pomislil je na dan, ko jo je obiskal in mu je med drugim pokazala tudi gozdiček nedaleč od hiše.
V trenutku je vedel, kaj ji bo rekel.
»Tisti gozd za hišo, tisti, za katerega ste rekli, da spada zraven ... Če bi lahko pred zimo prišel in si tam naredil nekaj drv.«
Ženska se je zdrznila. »Gospod advokat, saj vam ni treba delati drv, bom že poskrbela, da jih bosta naredila Nežikina brata, pridna in močna sta, pa še oba sta doma. Ampak, saj ne morete …«
Veselo se je nasmehnil. »Seveda lahko, lansko zimo me je zeblo, zato ne bi hotel, da bi me tudi letos.«
»Ampak, saj sem vam več dolžna …«
Odločno je odkimal. »Ne, ne, kar dogovorila se bova. Drva mi boste dali in s tem boste poravnali svoj dolg.«
Ženska je še vedno omahovala in stiskala mošnjiček v roki.
»Kar pospravite denar, je že dobro, jaz bi si moral drugače drva kupiti.«
»Ne vem, kaj naj …«
»Nič ne recite, le pospravite denar.«
»Gospod advokat, vi ste tako dobri ...«
»Je že dobro.«
»Glede onega, kar sem vas prosila prej …«
»Ja, glede oporoke, kar pridite, kadar boste hoteli.«
»Koliko pa bo …« je začela, a jo je prekinil. »To vas ne bo nič stalo.«
Stopil je izza mize in jo pospremil do vrat.
Ženska je že med vrati segla po njegovi roki, in preden se je zavedel, mu jo je poljubila.
(Str. 106–107)

Ko je pomislil na druge in ko je svoje življenje primerjal z življenji tistih, s katerimi je potoval skozi čas, je spoznal, da je s svojim peresom vrezal v steno časa dovolj globoko brazdo, da je čas ne bo tako hitro izbrisal. Ob tem spoznanju je v njem tiho pojemala tista sila, ki ga je opominjala, da bi moral še kaj napisati.
»Ali se res moram še naprej truditi, da bi na svoj spomenik vklesal kaj več, kakor sem že?« se je vprašal v tišini noči, ko je spanec zamujal, kar se mu je dogajalo vedno pogosteje.
Pot do tistega kraja, kjer se bo zaprla njegova knjiga življenja, ni bila več v daljni prihodnosti, ampak se lahko konča že kar za naslednjim ovinkom. Na srečo se tistega ovinka ni bal, mirno ga je pričakoval.
(Str. 356)