CERKVENA ZGODOVINA LJUDSTVA ANGLOV

Monumentalno in osrednje delo o zgodovini krščanstva na britanskem otočju

Spis Beda Častitljivega z izvirnim latinskim naslovom Historia ecclesiastica gentis Anglorum velja za klasično delo srednjeveškega zgodovinopisja. Avtor je delo sestavil v svoji zreli življenjski dobi (spis je končal leta 731, umrl je leta 735), potem ko si je pridobil veliko informacij o dogodkih svetne in cerkvene zgodovine, ko je preučil vsa dostopna zgodovinska dela in ko je velik del svoje pozornosti namenil izračunavanju datumov praznovanja velike noči in določanju časovnih okvirov za pomembne dogodke iz zgodovine odrešenja.

Beda je s svojo Cerkveno zgodovino postal pomemben pričevalec o zgodovini krščanstva na britanskem otočju in o razvoju Cerkve med germanskimi ljudstvi, kjer so se povezali rimsko krščanstvo, irsko krščanstvo in anglo-saško izročilo. Predvsem Severna Humbrija, domovina sv. Bede, je postala zibelka močne kulture, ki je po svojih misijonarjih (Kolumbanu, Wilibrordu, Bonifaciju, Alkuinu) imela velik vpliv tudi na celinsko Evropo. Njegov pogled na pisanje zgodovine pa je seveda precej drugačen, kot ga imamo danes, ko govorimo o ‘moderni kritični zgodovini’. Navsezadnje je od nastanka njegovega dela do naših dni minilo trinajst stoletij.

O avtorju
Ena izmed velikih osebnosti, ki nam jih je zapustil visoki srednji vek, je gotovo Beda Častitljivi (lat. Beda Venerabilis). Sam je svoje življenje na kratko predstavil v svojem najbolj znamenitem delu Cerkvena zgodovina ljudstva Anglov, h kateremu je pridal tudi svoj opus.

S pomočjo skromnih podatkov, ki nam jih je zapustil Beda sam, je mogoče z letnicami določiti njegove glavne življenjske mejnike. Svoje slovito delo Cerkvena zgodovina ljudstva Anglov naj bi končal po 10. juniju 731, a pred koncem istega leta. Domnevamo lahko, da je takrat začel svoje 59. leto, čeprav bi njegov rojstni dan lahko bil tudi v prvih mesecih leta 673. Strokovnjaki kot njegovo rojstno leto navajajo 672 oziroma 673. Iz tega sledi, da je, kot sam trdi, leta 679 ali 680 pri svojih sedmih letih bil izročen v samostansko vzgojo. Diakonsko posvečenje naj bi prejel v letih 702/703 in deset let pozneje tudi mašniško. Dan in leto njegove smrti pa sta dokaj natančno določena glede na podatke, ki jih vsebuje pripoved diakona Cuthberta, njegovega učenca in kronista poslednjih Bedovih dni. 

Bedovo življenje je predvsem življenje meniha: celotno svoje življenje sem preživel za zidovi tega samostana, vse napore sem namenil študiju spisov in sem vedno imel poleg upoštevanja redovnega pravila in dnevne skrbi za cerkveno petje, veselje v učenju in poučevanju ali pisanju.


Odlomek iz knjige
Okrog tega časa, to je v 605. letu po učlovečenju našega Gospoda, je umrl blaženi papež Gregor, potem ko je v veliki časti vodil sedež rimske in apostolske Cerkve 13 let, šest mesecev in 10 dni, in je bil sprejet na večni sedež nebeškega kraljestva. Ker je on naše ljudstvo, to je ljudstvo Angležev, s svojim prizadevanjem iz Satanovega nasilja spreobrnil h Kristusovi veri, se spodobi, da o njem v naši Cerkveni zgodovini damo daljše poročilo. Njega smemo in moramo po pravice imenovati našega apostola, ker je on, čeprav je imel najpomembnejši škofovski sedež na vsem svetu in je bil glava Cerkvam, ki so se že dolgo pred tem spreobrnile k resnici vere, naše ljudstvo, ki je bilo vdano malikom, naredil v Kristusovo Cerkev, tako da smemo zanj uporabiti apostolove besede: »Če nisem apostol drugim, sem pa vsaj vam. Vi ste namreč pečat mojega apostolstva v Gospodu.«