BOGATI UBOŽEC IZ ASSISIJA
Šmarnice za otroke
Aco Jerant
11,00 €
IZID 3. 4. 2026!
Zgodbe za otroke ob 800-letnici smrti sv. Frančiška Asiškega
Papež Leon XIV. je leto 2026 razglasil leto svetega Frančiška. V 31 zgodbah avtor mladim bralcem približa tega priljubljenega svetnika, ki je s svojim odnosom do Boga, ljudi in stvarstva zaznamoval vsa stoletja do danes.
Ob imenu svetega Frančiška Asiškega veliki večini pride na misel podoba veselega svetnika, ki svobodno roma po deželi, nagovarja ljudi, pridiga pticam in ribam, poje o rožah in soncu; svetnika, ki vse stvarstvo in vse ljudi nagovarja kot brate in sestre.
S to knjigo se tudi mi vsi približujemo svetniku, ki je od konca dvanajstega in v začetku trinajstega stoletja prehodil tisto notranjo pot srca, ki je spremenila njegov način gledanja in njegov način odnosov z ljudmi in stvarmi.
Kot mladenič je Frančišek odraščal s sanjami o slavi. Bil je prepričan, da je rojen za velike reči in da ga bodo nekoč vsi občudovali. Življenjska pot je Frančiška v resnici pripeljala do slave; a ne slave mogočnega viteza, zmagovalca na bojnih poljanah, ampak do slave zvestega Božjega prijatelja in zmagovalca nad svojim srcem.
Pripoved o tem priljubljenem svetniku nam pomaga jasneje videti, da nam je Bog povsod okoli nas podaril ljudi in stvari, ki nam prinašajo veselje in po katerih lahko Bogu dajemo hvalo in zahvalo, kakor ga je hvalil in se mu zahvaljeval sveti Frančišek: »Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod, tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov.«
(Iz uvodne besede nadškofa msgr. Stanislava Zoreta)
Ko je končal s svojim nagovorom pticam, je nad njimi naredil znamenje križa in jih blagoslovil. Naročil jim je, naj odletijo in povsod oznanjajo dobroto, ki jim jo izkazuje Bog. Ptice so nenadoma oživele. Začele so prepevati in razširjati krila. Velika jata ptic se je dvignila proti nebu. Razdelila se je na štiri dele. En del jate je odletel proti severu, drugi proti jugu, tretji proti vzhodu in četrti proti zahodu.
Frančišek se je vesel vrnil k bratoma, ki sta obnemela ob tem prizoru. Čudila sta se temu, kar sta doživela. Zdelo se jima je, da sta bila priči pravemu čudežu. Frančišek je bil vesel, ker je lahko spet pridigal o dobroti Boga Očeta. Tokrat sicer ni pridigal ljudem, temveč pticam. Vse stvarstvo s svojo lepoto hvali Boga Stvarnika. Ptice so del tega stvarstva in s svojim lepim petjem oznanjajo Božjo ljubezen in dobroto. Tako je mislil Frančišek, zato se mu ni zdelo nič posebnega, če se je zbralo toliko ptic.
(Str. 47)




