SKUPNO BRANJE PRESEGA OMEJITVE

»Branje me je rešilo,« pravi kamerunska pisateljica Djaili Amadou Amal, »knjige so mi predstavljale način, da sem pobegnila resničnosti, sprva samo s pomočjo domišljije, kasneje pa so mi dale pogum za beg.« Djailiina izjava je močna, a resnična, saj v svojih romanih daje glas vsem nenehno zatiranim ženskam v svoji domovini, da bi moč zgodbe ne le omogočila, da si zamislimo boljšo prihodnost, temveč tudi pripomogla k veri v to, da je taka prihodnost mogoča in da jo lahko zgradimo. Zgodba nam namreč lahko vlije tisto resnico, ki jo najdemo zapisano na papirju in s katero se lahko poistovetimo, in Djaili je konkreten dokaz za to (poiščite njeno zgodbo).
Enako pomembno pa je tudi skupno branje, o katerem sem veliko pisala v svoji prvi knjigi, saj predstavlja pozitivno izkušnjo, ki skozi knjigo, ki deluje kot posrednica, zbližuje odraslega in otroka ter izboljšuje komunikacijo tako med njima kot v celotni družini. Po mnenju mnogih študij gre za dejavnost, ki pomaga krepiti človeka v težkih razmerah, ki jih zaznamujejo krhkost ali močni konflikti, in te razmere tudi izboljševati. Znane so izkušnje s spodbujanjem branja v zaporih, na varovanih srečanjih in v zelo težkih razmerah ločitve, torej takih, ki imajo psihosocialni vpliv, če odrasli pokažejo svojo pripravljenost, se izpostavijo ter s tem tudi sebi dokažejo, da lahko ponovno pridobijo starševske sposobnosti. Vrednost branja je namreč priznana po vsem svetu, saj lahko vpliva na kakovost življenja in prihodnost ljudi. Tudi zaradi teh razlogov vloga branja pridobiva čedalje večjo veljavo tudi v netipičnih okoljih, kot so bolnišnice in negovalni oddelki.
(Str. 67–68)

Je mogoče zdraviti z zgodbami? V namen spodbujanja procesa zdravljenja se na bolnišničnih oddelkih vedno pogosteje spodbuja glasno branje in prisotnost knjižnic. Knjige so na voljo na hodnikih, v igralnicah ali čakalnicah in so skrbno izbrane, berejo pa lahko prostovoljci ali sami zaposleni na oddelku. Medicinsko osebje se pogosto z navdušenjem pridružuje tem projektom v sodelovanju z lokalnimi knjižnicami, saj se zaveda, da lahko pripovedovanje daje smisel terapevtskemu procesu in spodbuja zaupanje in upanje v ozdravitev. Poleg tega, kot smo že omenili, skupno branje zbližuje starše in otroke ter na splošno plete vezi z medicinskim osebjem, zdravniki in prostovoljci. Zgodbe spremljajo otroke med bivanjem v bolnišnici, saj jih zmorejo pomiriti (ali preusmeriti pozornost) in razrešiti brezupne situacije, ki nastanejo zaradi hospitalizacije. Na tak način zgodbe preprečujejo, da bi se mali bolniki zaprli vase.
Poleg tega vpeljevanje branja na netradicionalna mesta pomeni srečanja z novimi družinami, ki ne poznajo javnih knjižnic in brezplačnega izposojanja. Knjižnicam se tako ponuja priložnost, da pridobijo nove bralce. Skupno branje je dejavnost, ki se lahko začne v bolnišnici in se nato prenese v dom, kjer postane dobra navada. Knjige so vedno mostovi med ljudmi, kraji in različnimi realnostmi. Skozi leta sem usposobila veliko prostovoljnih bralcev; najdrznejši so se skupaj s svojimi knjižničarji lotili projektov izven knjižnic in dosegli druge kraje zdravljenja, rasti in preobrazbe. O nekaterih izmed teh krajev boste več lahko prebrali v nadaljevanju.
(Str. 115–116)