RDEČE NASILJE

Monografija Rdeče nasilje predstavlja prvo obsežno zgodovinsko študijo s celovitim pregledom nasilja, ki ga je komunistična oblast v Sloveniji po letu 1945 izvajala nad svojimi dejanskimi in domnevnimi nasprotniki. V njej avtor obravnava tiste oblike represije, ki so predstavljale najhujše kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Kot takšne oblike nasilja so v okviru posameznih poglavij obravnavani množični izvensodni poboji, ustanavljanje koncentracijskih in delovnih taborišč za nasprotnike komunističnega režima, množični izgoni prebivalstva, nasilne razlastitve premoženja, politični in zrežirani sodni procesi proti takoimenovanim notranjim sovražnikom, zatiranje vere in nasilje nad posameznimi verskimi skupnostmi ter njenimi duhovniki in redovniki. Poglavju o povojnih političnih sodnih procesih je dodano še posebno poglavje o političnih obsojencih in političnih zapornikih. Glavni poudarek Mikolove znanstvene monografije je na obravnavanju partijskega nasilja v Sloveniji v obdobju, ko je doseglo svoj vrh, torej od konca druge svetovne vojne do začetka petdesetih let. V glavnem se opira kar na arhivske dokumente takratnih oblastnih represivnih organov, le pri obravnavanju povojnih pobojev se v večji meri opre na obstoječo strokovno literaturo; o njih arhivskih dokumentov ni na razpolago, ker so bili verjetno uničeni. Kot pomemben dodatni vir so pri pisanju knjige služila pričevanja žrtev tega nasilja, shranjena v gradivu Komisije Vlade Republike Slovenije za izvajanje zakona o popravi krivic; knjiga je prva sistematična zgodovinska obravnava, napisana na osnovi tega zajetnega fonda, in v tem smislu nekoliko spominja na v zadnjem času vse pogostejše obravnave »ustne zgodovine« (oral history) v zahodnem zgodovinopisnem izročilu. Prav ta pričevanja s pretresljivo nazornostjo posredujejo človeški davek prikazanega obdobja; kot je menda nekoč rekel Stalin, je smrt tisočev zgolj statistika, o tragediji lahko govorimo šele takrat, ko dobi ta smrt človeški obraz. S prepletanjem obojega je želel avtor bralcem predvsem omogočiti, da se iz prve roke seznanijo s krivicami, trpljenjem in stiskami, ki so jih zaradi posameznih represivnih ukrepov doživljale žrtve. Vsem njim je knjiga tudi posvečena. Dr. Milko Mikola (1946) se je po opravljeni maturi na celjski gimnaziji vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je diplomiral iz zgodovine in sociologije (1972). Po desetih letih pedagoškega dela se je kot arhivist zaposlil v Zgodovinskem arhivu v Celju, kjer je začel z raziskovalnim delom, predvsem s področja povojne represije na Celjskem in na območju celotne Slovenije. Leta 1989 je končal magisterij, desetletje kasneje pa doktorat s področja povojnih zaplemb premoženja. Leta 2005 je prevzel vodenje Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo pri Ministrstvu za pravosodje, kasneje pa je postal vršilec dolžnosti direktorja Študijskega centra za narodno spravo v Ljubljani, kjer je bil kot znanstveni svetnik zaposlen do upokojitve leta 2009. Kot eden najvidnejših poznavalcev povojne represije v Sloveniji je na tem področju opravil pionirsko delo in poleg številnih prispevkov objavil vrsto knjig, med drugim študije Sodni procesi na Celjskem 1944–1951 (1995), Zaplembe premoženja v Sloveniji 1943–1952 (1999) in Delo kot kazen: izrekanje in izvrševanje kazni prisilnega, poboljševalnega in družbeno koristnega dela v Sloveniji v obdobju 1945–1951 (2002). Posvetil se je tudi zgodovini industrije na Celjskem in objavil monografiji Stara industrijska podjetja na Celjskem (1996) in Zgodovina celjske industrije (2005). Kot arhivist je izdal vrsto arhivskih dokumentov – Notranji sovražniki v dokumentih okrajnih partijskih komitejev z območja Zgodovinskega arhiva v Celju (1998), Dokumenti o kulaških procesih na Celjskem (1999) ter Religija, Cerkev in šola v dokumentih občinskih komitejev Zgodovinskega arhiva Celje (2003). Za to delo mu je Arhivsko društvo Slovenije podelilo Aškerčevo priznanje, Mestna občina Celje pa svoj srebrni grb.

Posebno pozornost je posvetil zbiranju in objavljanju dokumentov ter pričevanj o posameznih oblikah povojnega nasilja v Sloveniji. V obdobju 2006–2008 je izdal štiri zbornike z uvodnimi študijami, ki se nanašajo na povojna delovna in koncentracijska taborišča ter na povojne izgone prebivalstva v Sloveniji. Monografija Rdeče nasilje predstavlja vrh več kot dvajsetletnega študija zgodovinskih virov z obravnavanega področja.