Henri de Lubac

Henri de Lubac (1896–1991), francoski jezuit, je gotovo eden najpomembnejših teologov 20. stoletja. S svojimi številnimi deli je odločilno vplival na temeljne usmeritve dokumentov drugega vatikanskega koncila in bistveno zaznamoval duha sodobne katoliške teologije.

Njegovo prvo in temeljno delo Catholicisme (1938) ga je javnosti predstavilo kot teologa izredne prodornosti in svežine. Sledila so leta njegovih najznamenitejših del: Corpus Mysticum (1944), Drame de l’humanisme athée (1944; Drama ateističnega humanizma, Mohorjeva družba, Celje 2001), Surnaturel (1946), Histoire et Esprit (1950) in Méditation sur l’Eglise (1953). Po prepovedi poučevanja teologije in objave teoloških del (1950 –1958), ki jo je dobil, ker so nekateri ugledni teologi njegovo misel označili za »modernistično«, je zanj nastopila nova pomlad – bil je povabljen v dogajanje drugega vatikanskega koncila, predvsem pa je spet smel poučevati in objavljati, mdr. Exégèse médiévale (1959–1964) in La Posterite spirituelle de Jochim de Flore (1979–1981). Leta 1983 ga je papež Janez Pavel II. povzdignil v kardinala.