VSE ŽIVO, MALO IN VELIKO

Z izvlekom smo teličku uspeli izbezati na dan glavico, tej pa je potem brez težav sledil preostali del telesa. Živalca je s steklenimi očmi, ki so gledale v prazno, in modrikastim ter močno nabreklim jezikom negibno obležala na kamnitem podu.
»Po njem je. Zagvišno,« je zagodel stric, ki je prešel v protinapad.
Očistil sem teličku sluz iz gobčka, mu močno pihnil v grlo in začel izvajati umetno dihanje. Po nekajkratnem pritisku na rebra je teliček zajel sapo in trepnil z vekami, nato pa začel počasi vdihavati in izdihavati ter trzati z nogo.
Stric si je snel klobuk in se nejeverno popraskal po glavi. »Ti šmentana reč, še miga. Pa bi bil prisegel, da ga je že pobralo, ko ste ga toliko časa mrcvarili.« Vendar ga je prava vnema že minila in pipa mu je prazna visela iz ust.
»Vem, kaj tale naš malček potrebuje,« sem rekel. Telička sem poprijel za prednje noge in ga potegnil materi h glavi. Krava je iztegnjena ležala na boku, glava ji je na grobih kamnitih tleh utrujeno molela daleč naprej. Rebra so ji plala, oči je imela skorajda zaprte; videti je bilo, da ji ni več mar za nič na svetu. Takrat pa je ob licu začutila teličkovo telo in vse se je spremenilo: oči so se ji na stežaj odprle in z gobcem je začela obvohavati novi predmet pred sabo. Z vsakim vohljajem ji je zanimanje raslo in s težavo se je napol dvignila, vohala je in telička po dolgem in počez prevohala, globoko v prsih pa ji je zamolklo grčalo. Nato ga je začela sistematično lizati. S tem je narava poskrbela, da je teliček v tem kritičnem času deležen popolne stimulativne masaže, in drobno bitjece je usločilo hrbet, ko ga je mati s hrapavim jezikom drgnila po koži. Ni bilo dolgo, ko je že zamahedral z glavo in skušal sesti.
Namuznil sem se. Takšni trenutki, takšni mali čudeži so mi največ pomenili. Zatrdno sem vedel, da se ne glede na to, kolikokrat bom priča takšnemu prizoru, tega ne bom nikoli naveličal, da ne bo to zame nikoli postalo nekaj zgolj rutinskega. Za silo sem se očedil in spravil s sebe zasušeno kri in nesnago, ki se mi je zažrla v kožo in je po večini niti z nohti nisem spravil stran. Bo pač treba počakati na vročo kopel doma. Ko sem si navlekel srajco, mi je bilo, kot bi me kdo premikastil z debelo gorjačo, bolele so me vse mišice v telesu. Usta sem imel izsušena, da so se mi ustnice kar lepile.
K meni se je primajala dolga, melanholična pojava. »Prinesem kaj za pit?« je vprašal gospod Dinsale.
Zaskorjeni obraz se mi je razlezel v nejeveren nasmeh. V duhu se mi je že smehljala skodelica vročega čaja, v katerega je kanilo tudi nekaj viskija. »Zelo ste prijazni, gospod Dinsdale, pošteno bi se mi prileglo. Tidve uri sem se pošteno namučil.«
»Ne,« je rekel gospod Dinsdale in me zabodeno pogledal, »mislil sem za kravo.«
Zajecljal sem: »Aja, seveda, kaj pa drugega, vsekakor ji dajte piti. Gotovo jo je od sile užejalo. Seveda, le dajte ji piti, dobro ji bo delo.«
(Str. 16–17)