OJDIP

Senekov Ojdip stoji v dvojni senci. Prvo meče nanj s freudovsko tradicijo navdihnjeno kulturološko mišljenje, ki mitološki lik Ojdipa osvetljuje tako, da je viden le del njegove postave: tisti, na katerem so madeži njegovih nehotenih deliktov, očetomora in zlasti incesta. Njegova nepopustljiva odločenost poiskati resnico o sebi, nezasluženo trpljenje, ki ga je rodilo samoiskanje, in očiščenje, ki je prišlo z njim, so potemneli v ozadju. Drugo senco meče Sofoklov Kralj Ojdip: eno največjih del svetovne dramatike, ki je bilo Senekov neposredni vir, je danes vir njegove »nevidnosti«. To, literarnozgodovinsko, senco poglablja tudi bolj ali manj zadržan odnos moderne dobe do rimskega tragiškega pesništva nasploh. Od časov razsvetljenstva in zlasti romantike je rimska – to pa pomeni praktično toliko kot Senekova – tragedija dolgo veljala za umetniško minorno v primerjavi z grško.
A Seneka postavlja povsem drugačnega Ojdipa v povsem drugačen svet: od vsega začetka stoji pred nami notranje negotov vladar, ki ne verjame vase in v smisel svoje oblasti, vržen v temačno resničnost, kjer stvari niso samo to, kar so v pragmatični perspektivi biološkega in družbenega človeka, ampak so tudi motni, težko berljivi simboli delovanja skrivnih sil, ki določajo človeška življenja. Na koncu drame doživi sicer grozljivo, a hitro »očiščenje« in postane celo izrecno altruistično usmerjen. In vendar ostaja pot samooslepljenega kralja zagonetna: kam ga bo vodila, ko bo z boječim korakom »blodil, nepomešan z mrtvimi, a proč od živih«? Ob kakšen rob bivanja bo zadela njegova opotekava noga?

Prevod in spremna beseda Brane Senegačnik.

Izvedba projekta je sofinancirana s strani Evropske komisije.