CAMINO, POT, KI SE ZAČNE NA KONCU

Pot je stalno zapuščanje in večna negotovost glede tega, kar te čaka za ovinkom. In prav ta negotovost je tisto, kar naredi največ: naučiš se zaupati. Naučiš se verjeti, da Nekdo pazi nate in da bo vse tako, kot mora biti; tudi če ne bo ravno po tvojih načrtih, tudi če boš moral že jutri sesti v avtobus in se vrniti domov.
(Str. 8)

Ta pot je tako zelo težka in dolga predvsem zato, ker na njej vedno znova srečujem sebe. Celega sebe, ne samo tistih delov, ki so mi všeč in s katerimi se hvalim pred mojima sopotnicama in vsemi drugimi ljudmi. Moj jaz je v bistvu najtežji nahrbtnik, ki ga nosim s seboj, vsi ti prepadi med tem, kar sem v resnici in kar bi si želel biti. Človek se ob teh naporih na nogah namreč začne zavedati težke resnice, da je vse kaj drugega kot močen in sposoben ter popoln, da ne more delati vsega, kar si želi, da nima vsega pod nadzorom, oh, še zdaleč ne. Težko si je priznati, da je v meni tudi naporni in slabotni jaz, ki ga sovražim. Pa ne govorim o bolečih sklepih, ne, govorim o sebi, ko sem nezadovoljen s seboj. Ne pustim si biti niti slabe volje, ne, jaz moram biti vedno prijazni in veseli Marko.
(Str. 16)

Na caminu je resnično nešteto stvari, nad katerimi se lahko pritožuješ. Če ni vročine, je mraz. Če te ne zebe, te bolijo noge. Če te ne bolijo noge, si lačen. In morda bi bil lahko to tisti križ, ki ga je treba v življenju nositi. Gledal sem celo, ali je moj nahrbtnik kaj spremenil obliko, če se je medtem v njem pojavila kakšna prečna letev. Ampak to je lahek križ, hoditi in trpeti. Najtežji križ ni moj nahrbtnik ali moje ubogo telo, ampak nositi na sebi nasmeh. Nositi na tej poti, kakršna koli že je, na svojem obrazu znamenje evangelija. Biti na tej poti vesel, to je pravzaprav pravi križ, ki ga je treba nositi, da si res pravi romar, ki ne hodi le v Santiago, ampak za Kristusom. Kajti kdor išče razlog za veselje zunaj sebe, bo vesel samo, dokler bo trajal žur oziroma priložnost za smeh, potem pa bo s prenehanjem »dobrih časov« ugasnilo tudi njegovo veselje. Kdor pa najde veselje v tem, kar je, in ne v tem, v kakšni situaciji je, bo to veselje in vedrino, upanje ohranil. To je glavni napor poti – in življenja, priti do upanja namesto optimizma. Saj optimizem pomeni misliti, da bo nekoč vse spet dobro. Upanje pa je v tem, da razumem, da je vse dobro že zdaj – tudi če tega ne razumem tako.
(Str. 37)

Camino je potrpežljivost. Camino je dolga, neskončno dolga ravnina, na kateri se bolj ali manj dogaja zelo malo, predvsem pa zelo počasi. Camino je obzorje, na katerem te čaka novo obzorje. In za njim še eno. In še eno. Kajti nekatere poti hodimo vse življenje, neprenehoma jih ponavljamo, ker se pravih korakov naučimo samo tako, da se moramo na njih stokrat zmotiti, da bi jih enkrat naredili prav.
(Str. 45)

Počasi odkrivam, da na tej poti pravzaprav sploh ne gre za to, kar sem mislil od začetka, da se moram na njej spremeniti. Ne, bolj gre za to, da počasi sprejmem to, kar sem, in začnem tako tudi živeti. Z vsemi strahovi in šibkostmi ter napakami, ki jih nosim s seboj in ki jih bom nosil za vedno. Ne gre za nobeno zmago, za noben uspeh, za noben odgovor, za nobeno revolucijo. Gre samo za to, da sprejmem sebe, da sprejmem to, kar sem. Duhovnik. Minljiv in lep kot mavrica na nebu.
(Str. 55)

Idrijske novice, pogovor z avtorjem:
Marko Rijavec in njegov Camino