TRAGEDIJA FILOZOFIJE

"Delo, ki ga ponujam bralčevi pozornosti, sem napisal pred kakšnimi petimi leti (1920-21) na jugu Rusije. Čeprav ga po vsebinski plati štejem za končni rezultat na področju filozofije, so med pisanjem nanj vplivale zunanje okoliščine (o katerih bi se dalo marsikaj povedati, ko bi bilo to tukaj umestno), predvsem pa se v njem kaže to, da mi je med pisanjem primanjkovalo literature. In vendar ga puščam v prvotni obliki, naredil sem samo formalne popravke. Notranja tema je enaka kot v mojih zgodnejših delih (med drugim tudi v Večni svetlobi), se pravi, o naravi odnosa med filozofijo in religijo ali o religiozno-intuitivnih osnovah vsakega filozofiranja. To povezanost, ki se mi je prej zmeraj nakazovala v splošnih obrisih, sem tukaj razkril konkretneje, tako da se je zgodovina novejše filozofije izrisala v svoji pravi religiozni naravi - kot krščanska herezeologija, in zato tudi kot tragedija brezizhodne misli. Čeprav je to delo po gradivu in obliki drugačno, ker sodi v drugo zgodovinsko dobo, se pravzaprav posveča istemu predmetu in je iste vrste kot Proti herezijam lyonskega škofa sv. Ireneja, Proti poganom sv. Atanazija iz Aleksandrije itd. Krščanska dogma kot ne le kriterij, ampak tudi kot merilo resničnosti filozofskih konstrukcij - takšna je imanentna sodba nad filozofijo, ki jo ta v svoji zgodovini izreka nad samo sabo in v luči katere, po Heglovih besedah, die Weltgeschichte ist Weltgericht." (Sergej Bulgakov)