MLADOPOROČENCA Z ULICE ROSSETTI
Fulvio Tomizza
Kratka predstavitev (413 KB)3,00 €
»Napisano« po resničnih dogodkih
»Ljubezensko dogodivščino zakoncev Vuk so tako kovali v zvezde, da človeka zamika, da bi jo postavil v pravi okvir ali celo sklatil z onih višav,« je v uvodu zapisal Fulvio Tomizza in priznati je treba, da je v svoji nameri vsekakor uspel. Še več. Uspelo mu je celo ustvariti nekaj, kar je zaradi osebne prizadetosti in poetičnosti zelo blizu tistega, kar se je resnično zgodilo. (Iz spremne besede M. Košute (Pisatelj meje, pisatelj na meji)
V romanu Mladoporočenca z ulice Rosseti italijanskega pisatelja Fulvia Tomizze, rojenega leta 1935 v Istri (umrl 1999 v Trstu), avtor popisuje tragično smrt Slovencev Stanka Vuka in njegove žene Danice Tomažič v času fašizma. S tem, ko prikazuje tragedijo manjšine, odstira skozi usodo posameznika tudi specifično obdobje v zgodovini; Fulvio Tomizza tudi sicer v mnogih svojih delih posega v problematiko sobivanja različnih kultur in ljudi ob meji, še posebej na Tržaškem. Za roman je prejel mednarodno nagrado Vilenica leta 1986. Prenovljena izdaja Mladoporočencev v novem prevodu tvori celoto z izčrpnim esejem pesnika Miroslava Košute, poznavalca tržaških razmer, ki s pogledom iz okolja in poznavanjem slovenskega kulturnega prostora daje novo vrednost literaturi italijanskega pisatelja. S tem se dopolnjuje odmevnost, ki jo ima v protislovni Italiji fenomen Boris Pahor.
Slovenske splošne knjižnice priporočajo - www.dobreknjige.si
Mladoporočenca z ulice Rossetti: http://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=312
Odlomek iz knjige
Hitro so ugotovili, da je gosta pokončal strel, ki mu je povzročil notranjo krvavitev. V Stanka so izstrelili sedem nabojev s pištolo kalibra devet, zadeli so ga tudi v roke, ki jih je bil v obrambi dvignil. Na Dani so streljali od zgoraj. Naboj ji je prestrelil desno oko, ji ga vrgel iz očesne jamice in prišel nato ven iz grla. Umrla je zaradi izkrvavitve, oblečena v kožuh, z baretko na glavi in v rokavicah, kot bi bila pripravljena, da gre ven. Ujela se je za steno in padla na kolena, morda je hotela prositi milosti za moža ali zase, ali pa je hotela pomagati že zadetemu Stanku. Imela je dovolj časa, da ga je lahko videla, kako je zlezel skupaj in izdihnil. Bog ni uslišal niti tiste najbolj goreče prošnje, ki mu jo je bil vdani zapornik tolikokrat izrekel. Če bi umirajoči Dani uspelo ohraniti jasno misel z željo, da bi si poiskala tolažbe v enem izmed tolikih dokazov ljubezni s strani moža, bi se zagotovo spomnila njegove vztrajne prošnje Jezusu Kristusu: »Ne daj, da bi umrl prej kot ona, naj ne ostane sama na tej zemlji. Naj umrje ona pred mano, pa čeprav samo eno uro poprej. Nočem, da bi bila še kdaj sama, nočem, nočem, nočem, da bi še kdaj osamljena trpela. Naj ji stojim ob strani do njenega zadnjega diha, vse dokler ji ne neha biti srce. Naj bo njen zadnji nasmeh namenjen meni.«
Bil je izreden človek. Še tako krut zemljan, celo njegov morilec bi mu težko odrekel to neomajno, zaupno prošnjo, kot je bila ta, tako preroško, da ni bila uslišana, da se je končno spremenila v zaklinjanje. Tu je poseglo vmes naključje in zaobrnilo sceno, sicer podobno tisti, ki si jo je zamišljal zaljubljenec, le da sta bili vlogi zamenjani. Zadnji nasmešek njegove izvoljenke, tokrat ranjene v odsevu lastne lepote, je bil namenjen njemu.
Knjige istega avtorja
