KO ODNOSI POSTANEJO DRUŽINA

Nov pogled na družinske odnose

Z oblikovanjem partnerskega odnosa in družinskega sistema se ne združita le dva posameznika, ampak spomina dveh družin. Monografija odstira vpogled v družinski razvoj, v medosebno dinamiko družinskih odnosov, ki ne omogoča le razumevanja razvoja najbolj ranljivih družinskih članov, otrok, ampak podaja razumevanje potenciala, ki ga imajo družinski odnosi za razvoj osebne edinstvenosti odraslega v vlogi partnerja, staršev, snahe oziroma zeta, tašče oziroma tasta, starih staršev … Knjiga tako prinaša vpogled v boljše razumevanje samega sebe, pomaga pri razvoju empatije do drugega in pri razvojnem delu z družinami, ki so se znašle v stiski.

Prehode med družinskimi obdobji predstavljajo prihodi in odhodi družinskih članov, ki povzročajo stres, na katerega mora vsak posameznik najti ustrezen odgovor. Za tak odgovor se morajo spremeniti odnosi znotraj družine. Da pa je to mogoče, se mora spreminjati prav vsak družinski član. Ta družinski stres je torej gonilna sila razvoja: iskanje ravnovesja med avtonomnostjo, samostojnostjo na eni strani in povezanostjo v odnosih na drugi strani. Pri tem pa razvojnega stresa družine ne razumemo kot nekaj, kar bi želeli bodisi kot strokovnjaki bodisi kot družinski člani preprečevati, ampak nekaj, kar ponuja možnost za novo razumevanje odnosov, drugih in samih sebe. Avtorica v knjigi definira pet razvojnih obdobij družine. Za vsakega posameznika je tudi pomembno, da čim bolje razume samega sebe in odnose, saj bo le tako razvil sočutje do sebe in empatijo do drugih, s čimer bo lahko bolj avtonomen v odzivih in varno navezan na druge ljudi. 

»Znanstvena monografija doc. dr. Saše Poljak Lukek zaradi svoje znanstveno-strokovne narave predstavlja zelo pomemben prispevek tudi k sodobni psihološki, terapevtski in splošno antropološki misli ter njihovi široki aplikativnosti. Gre namreč za integracijo sodobnih znanstvenih teorij o družini s klinično prakso, ki pa je vsekakor interdisciplinarna in v svoji fenomenološki razsežnosti tudi dialoško usmerjena.«

Iz recenzije prof. dr. p. Christiana Gostečnika, OFM

»Monografija predstavlja celovit, znanstven in sistematičen pregled razvojnih faz družine, ki zaznamu­jejo oblikovanje osebnosti odrasle osebe. Avtorica predstavi družino s teoretičnimi izhodišči sistemskih teorij, teorije navezanosti in medgeneracijskih prenosov, s katerimi ovrednoti zapletenost in večplastnost družinskega razvoja. /…/ S tem je podan strukturiran in celovit pregled razvoja družine.«

Iz recenzije prof. dr. Stanka Gerjolja, CM

O avtorici

Saša Poljak Lukek je doktorica znanosti in specialistka zakonske in družinske terapije. Sodelovala je na več mednarodnih konferencah in je avtorica številnih strokovnih člankov s tega področja. Na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani kot docentka predava in vodi vaje na drugostopenjskem magistrskem programu Zakonske in družinske študije in na izpopolnjevalnem programu Zakonska in družinska terapija. Poleg tega že deset let opravlja psihoterapevtsko delo po modelu relacijske družinske terapije. Pri svojem delu se srečuje z družinami, ki potrebujejo vodstvo pri spreminjanju medosebnih odnosov, s pari, ki poskušajo rešiti svoj odnos, in tudi s posamezniki, ki se znajdejo v duševni stiski ali v povečanem stresu. Ureja spletno stran zacniznova.si, na kateri strokovnjaki delijo informacije o odnosih in duševnem zdravju ter si prizadevajo za zmanjševanje stigmatizacije duševnih bolezni.

Je mati, žena, hči, sestra, teta, snaha in svakinja. Vse te vloge ji omogočajo, da je njeno strokovno tera­pevtsko delo tudi sočutno, njeno akademsko delo pa podkrepljeno s prakso in izkušnjami.

Odlomki iz knjige

Ko govorimo o razvoju v družini, največkrat pomislimo na načine, kako se otrok razvija v družini in kaj mora družinski sistem omogočati, da bo ta razvoj čim boljši. Ker pa so odnosi vzajemni, razvoja otroka starši ne morejo zagotoviti, če so ob njem ne razvijajo tudi sami. Z vpogledom v družinski razvoj odstiramo vpogled v medosebno dinamiko družinskih odnosov, ki ne omogoča le razvoja najbolj ranljivih družinskih članov, otrok, ampak podaja razumevanje potenciala, ki ga imajo družinski odnosi za razvoj osebne edin­stvenosti odraslega v vlogi partnerja, staršev, snahe oziroma zeta, tašče oziroma tasta, starih staršev. (Str. 11)