Cicely Saunders
Ime Cicely Saunders (1918–2005) je sopomenka za ustanovitev sodobnega gibanja hospicev. Oskrba v hospicih je ena od velikih družbenih inovacij 20. stoletja in Saundersova je temu razvoju posvetila večino svojega življenja v odrasli dobi. Verjetno je bila sploh prva zdravnica, ki je vso svojo poklicno kariero namenila prav oskrbi umirajočih. Vedno je poudarjala pomen proučevanja in poučevanja. Njeno delo je spodbudilo nastanek številnih novih ustanov po vsem svetu. Toda temelj vseh njenih načrtov so bila religiozna in duhovna razmišljanja, ki jih je prenašala v svoje delo in pisanje. Ta razmišljanja so se sčasoma še poglobila pod vplivom prevladujoče teološke in filozofske miselnosti, iz katere je prav tako črpala navdih za svoje ideje.
Pri dvajsetih letih (1938) je Cicely Saunders začela študij političnih ved, filozofije in ekonomije na Univerzi v Oxfordu. Leta 1940 je študij prekinila in se vpisala na Šolo Florence Nightingale (18201910) za medicinske sestre pri londonski Bolnišnici svetega Tomaža. Ko je morala zaradi poškodbe hrbta opustiti šolanje za medicinsko sestro, se je vrnila v Oxford in vojnem času leta 1944 po skrajšanem programu diplomirala iz javne in socialne uprave. Potem je začela usposabljanje za bolnišnično oziroma medicinsko socialno delavko. V tej vlogi je v veliki londonski bolnišnici skrbela za Davida Tasmo, begunca iz Poljske, ki je preživel varšavski geto v času nacizma. V kratkem času, kolikor sta se poznala, se je izkazal kot navdih za Cicely Saunders, celo tako zelo, da se je njun poklicni odnos spremenil v globoko prijateljstvo. Ko je David Tasma leta 1948 umrl, je Cicely Saunders zapustil 500 funtov in naslednjo spodbudo: »Odslej bom okno v tvojem domu« – kar je bil namig na njune pogovore o možnosti drugačnih krajev za nego tistih, ki so blizu konca življenja.
Cicely se je takoj odločila, da se bo bolj poučila o potrebah neozdravljivo bolnih, in je začela delati kot prostovoljka v domu za umirajoče, Bolnišnici svetega Luke v londonskem okrožju Bayswater. Tam je sprejela prelomno odločitev za študij medicine, ki ga je začela leta 1951 in končala v svojih poznih tridesetih letih (1957). Leta 1958 je sprejela položaj raziskovalne sodelavke na medicinski šoli Svete Marije in delala v Hospicu svetega Jožefa v Hackneyju v londonskem East Endu. Tam je postavila osnovna načela za oskrbo v hospicu, razvila sistematični pristop do lajšanja bolečin neozdravljivo bolnih, namenila posebno pozornost njihovim družbenim, čustvenim in duhovnim potrebam ter svoja spoznanja prenašala drugim. Kmalu je sklenila zgraditi svoj hospic, ustanovo, ki bi se osredotočala na tri povezane dejavnosti: klinično nego, poučevanje in raziskave – kombinacija znanja, nege in deljenja izkušenj. Želela je, da bi bil to prvi raziskovalni in izobraževalni hospic, ki bi povezoval strokovno nadzorovanje bolečine in simptomov s sočutno nego in kliničnimi raziskavami, kar je bilo pionirsko delo na področju paliativne oskrbe. 1963 je začela zbirati denar za hospic, ko je še delala v hospicu sv. Jožefa, leta 1965 je zbrala dovolj za začetek gradnje. Premagati je bilo treba veliko ovir, toda po osmih letih zbiranja sredstev, načrtovanja in gradnje je Hospic svetega Krištofa leta 1967 sprejel prve bolnike.
Naslednjih osemnajst let je bila Cicely Saunders medicinska direktorica hospica, ki ga je ustvarila. Njegove storitve je hitro razširila, da so vključevale tudi oskrbo na domu; spodbujala je raziskave o obvladovanju bolečine in učinkovitosti programa; razvila je center za specialistično izobraževanje; in redno objavljala strokovne članke o teh vprašanjih. Njeno delo je pridobilo mednarodni sloves in prejela je številne nagrade in priznanja iz različnih držav. Hospic svetega Krištofa je vsako leto sprejel na tisoče obiskovalcev in postal je svetilnik navdiha za druge, ki so tam študirali, pridobivali klinično znanje ter izvajali raziskave na porajajočem se področju medicine, ki je zdaj znano kot paliativna oskrba.Leta 1985 se je Cicely Saunders (stara 67 let) upokojila od rednega dela v hospicu, a je ostala dejavna v pisanju, poučevanju in podpiranju razvoja paliativne oskrbe.
Spoznala je, da je paliativna oskrba večinoma osredotočena na rakave bolezni in da je potrebno razvijati tudi druga področja, kot so ljudje s kapjo in nevrološkimi motoričnimi boleznimi. 2002 je v ta namen v okviru Fundacije Cicely Saunders začela zbirati denar, danes je to Cicely Saunders International (London, Denmark Hill kamp King’s College London). Je prva institucija na svetu, kjer so pod eno streho združeni raziskovalci, strokovnjaki, učitelji in negovalci, ki tako ustvarjajo kompletno multiprofesionalno okolje.
Po vsem svetu je predavala, napisala veliko člankov in prispevala veliko število knjig na to temo. Vpletena je bila v ustvarjanje številnih ekip hospicev po vsem svetu. Splošno je znana kot snovalka modernega gibanja hospicev in je prejela številne nagrade in priznanja za svoje delo. Po njeni zaslugi je 1987 Kraljevi kolidž zdravnikov paliativno oskrbo prepoznal kot novo medicinsko stroko. Je prejemnica več kot 20 častnih doktoratov iz Združenega kraljestva in po svetu.
Leta 2000 (82 let) se je umaknila s položaja predsednice upravnega odbora Hospica svetega Krištofa ter prevzela vlogo predsednice/ustanoviteljice, da je lahko namenila več časa spodbudi razvoja nove pobude, Sklada Cicely Saunders. Umrla je 14. 7. 2005, stara 87 let, v Hospicu sv. Krištofa.
Verjetno je k njenemu uspehu pripomogla njena predanost delu, ker si v mladih letih ni ustvarila družine. Popolnoma se je zaljubila v umirajočega pacienta, kasneje pa je spoznala prof. Mariana Bohuszsa-Szysko, profesorja matematike in umetnosti, tudi Poljaka. Leta 1963 je imel v Londonu razstavo in Cicely je bila na razstavi všeč njegova slika Jezusa, ki pomiri vodo – kupila jo je za hospic. Začela sta si dopisovati, se zaljubila se in se poročila leta 1989 (Cicely stara 71, Marian pa 88). Bila sta kot mlada zaljubljenca in imela sta čudovit zakon. Marian je poslikal nekatere stene Hospica sv. Krištofa; umrl je 1995 (star 94 let, po 6 letih zakona).
