Najbolj prodajane
Zadnji izvodi

Ob prazniku sv. Mohorja in Fortunata

Letošnji godovni praznik (12. 7.) svetih Mohorja in Fortunata, zavetnikov Mohorjeve družbe, je potekal v znamenju obeležitve stoletnice bega Mohorjeve družbe iz Celovca na Prevalje. Osrednjo slovesnost je v nedeljo, 7. julija 2019, pripravil najmlajši član Mohorjeve družine, Društvo Mohorjan, pri daritvi svete maše na Prevaljah pa so se mu pridružile Celjska Mohorjeva družba, Mohorjeva družba Celovec in Goriška Mohorjeva družba.


»90.512 udov! Ali ni to čudo? V času svetovne vojne, ko je toliko inozemskih Slovencev odtrganih od Družbe; /…/ v času, ko je na tisoče in tisoče naših vrlih mož in mladeničev dalo svoje življenje za cesarja in domovino, med njimi prav mnogo Mohorjanov /…/. To čudo govori pred svetom neki poseben govor za mili naš narod slovenski: Kulturen si, duševno čil in zrel kakor ne lahko kateri drugi, vsaj v tej splošnosti ne. Majhen sam ob sebi, še zmanjšan ob strašni vojski, nastopaš kakor prodirajoča armada v kulturnem strmenju po dušni hrani, ki ti jo nudi Mohorjeva družba – ne daš si je vzeti, dočim moraš doma glad in pomanjkanje trpeti; zrel in goden si za svobodo in vse njene dobrine, ki je uživajo drugi srečnejši narodi /…/.«

 

Tako se Glasnik Družbe sv. Mohorja jeseni 1918 v Koledarju za leto 1919 veseli največjega števila članov v svoji zgodovini, ki do danes ni bilo preseženo.

 

A že naslednje leto v stiski tarna:

 

»Nastopivši leto 1919. smo ugibali v odboru, kaj naj prinese za 1. 1920. Mohorjeve družbe Koledar, ki se bode tiskal – smo mislili – prvi ne več v avstrijskem Celovcu, ampak v novi naši domovini – Jugoslaviji, seveda v Celovcu. /…/ Vzori, vzori – a kakšna resnica! /…/ Vse je prišlo drugače – proti vzorom našim.«

 

O razmerah tistih let v zgodovinskem zborniku (Dolenc-Bordon, 120 let Mohorjeve družbe, stran 3) beremo:

 

»Žalostno obdobje v zgodovini Mohorjeve je bilo v letih 1918 do 1920. Avstro-Ogrska je razpadla. Sledili so boji za Koroško pozimi 1918 in spomladi 1919. Avstrijska vlada, ki je Mohorjevo gledala postrani, je leta 1919 zahtevala mohorske knjige vnovič v cenzuro, meseca maja pa je delo Mohorjeve tiskarne sploh ustavila in tiskarno razglasila za vojaško podjetje. Družba v jeseni 1918 ni mogla razposlati knjig za leto 1919. Obležale so v Celovcu, dokler ga ni v juniju zasedla jugoslovanska vojska. Koroški poverjeniki so sami prihajali po knjige, drugim pa jih je Družba razposlala šele leta 1919. Konec junija 1919 je vojaško poveljstvo Družbo opozorilo, naj se preseli iz Celovca. V upanju, da bo ta selitev le začasna, se je Družba ustavila tik ob meji, na Prevaljah. Mislili so tudi na Vetrinj ali na Borovlje. Na Prevalje se je Družba preselila 31. julija 1919 in ostala tam do 7. decembra 1927. Štiri knjige, ki so bile že pred begom natisnjene, je Družba spravila v zadružni dom pri postaji Sinča vas – Velikovec. Koledar 1920 je izgotovila na Prevaljah šele v decembru 1919 in ga razposlala za veliko noč 1920.«

 

Župan občine Prevalje dr. Matic Tasič takole razmišlja v svojem zapisu ob tej pomembni obletnici:

 

»V stavbi v Farni vasi, ki je bila leta 1862 zgrajena za potrebe šole, se je julija 1919 nastanila in ostala do decembra 1927 uprava Družbe sv. Mohorja, ki je morala v času plebiscita na hitro zapustiti Celovec. Šola je v stavbi delovala do leta 1918, Mohorjeva je hišo odkupila za 46.000 dinarjev, za tiskarno pa so prostore našli v današnjem naselju Stare sledi, kjer je nekoč domoval prvi vrtec na Prevaljah. V tedanjih nemirnih časih je Mohorjeva družba ohranila svoje poslanstvo – tiskanje knjig v slovenskem jeziku, saj so natisnili 90 naslovov v blizu dva milijona izvodih. Z Mohorjevo so prišla v kraj nova delovna mesta, mnogi so se izučili za tiskarje, črkostavce, knjigoveške delavce ... Semkaj Na Faro je prihajal Fran Šaleški Finžgar, ki je opravljal uredniške posle za Mohorjevo družbo, tu so se sestajale znane osebnosti, ki so snovale izdaje knjig. Prišli so lepo oblečeni ljudje iz Celovca, pripeljali so ne samo stroje s črkami, ampak tudi omiko. Črni umetniki, Gutenbergovi sinovi, je zapisal Jožko Jurač, Prevaljčan, ki se je izučil za tiskarja. Oživela je gostilna pri Ahacu, prebudilo se je življenje in zanimanje za kulturo. Ko so tiskarski stroji na večer onemeli, so oživeli ljudje v društvih, med prvimi tamburaško društvo, igralci Na Fari, Ivan Lebič je privabil pevce v pevski zbor, veliko let sta v tej hiši imela redne vaje cerkveni pevski zbor in zbor Katoliškega prosvetnega društva. Blaž Mavrel, koroški bukovnik, se je sredi gozdnih samot učil in oziral v svet s pomočjo Mohorjevih knjig, ki jih je redno prebiral in nosil iz knjižnice.

Mohorjevke so bile mnogim prvi brevir in okno v svet. Zaradi neprimerne lokacije je bilo Mohorjeve na Prevaljah konec, tiskarna in založba sta se odselili v osrčje Slovenije. Sem niso več prihajali učeni možje, tu se niso več tiskale tiskovine za bratovsko skladnico, za železarno, šolarji niso več hodili gledat, kako nastajajo knjige.

Ljudje so ob odhodu Mohorjeve v Celje govorili: ''Na Prevaljah pa res nič ne ostane; fužine je pobral Donawitz, z leškega hriba so pobrali zadnje tone premoga, ni več ne leške ne mežiške ozkotirnice, za sedež višje oblasti tudi niso primerne …''

A ostal je duh časa, Mohorjeva je popestrila življenje, knjiga je postala redna sopotnica ljudi in naš kraj zaznamovan z njo.«

 

Prevalje so Mohorjevi družbi ponudile gostoljubno zavetje, ko je pred natanko stotimi leti kot begunka pribežala iz Celovca. Kmalu po plebiscitu pa je postalo jasno, da bo prvi slovenski založbi potrebna večja bližina osrednjemu slovenskemu prostoru, lažja dostopnost infrastrukture in lastni prostori v enem od večjih slovenskih mest. Po 68 letih delovanja v Celovcu in osmih letih, ko je vedrila na Prevaljah, kjer je v tem času izšla zavidljiva naklada mohorskih knjig, je že 92 let častitljiva meščanka in soustvarjalka utripa knežjega mesta.

 

Gotovo je tudi priprošnja bl. Antona Martina Slomška ter svetih Mohorja in Fortunata pripomogla, da Mohorjeve niso uničili niti agresivni kremplji povojnih političnih interesov. Zvestoba tradicionalnemu poslanstvu je Mohorjevi ohranila trden ugled. Celjska Mohorjeva družba danes sodi med osem največjih slovenskih založb. Na naših knjižnih policah so imena najuglednejših slovenskih in tujih avtorjev, založba je prejemnica številnih knjižnih nagrad, tudi visokega državnega priznanja častni znak svobode Republike Slovenije, ki na nacionalni ravni pomeni priznanje Mohorjevi družbi za narodnostne zasluge in kulturni razvoj slovenskega naroda. V največje veselje nam je izdajanje vsakoletne bogate Redne zbirke, ki ostaja vez s prizadevanji ustanoviteljev družbe, ter dober odziv na revijo Zvon in obiskovalcev naših knjižnih predstavitev in prireditev tako v naših knjigarnah v Celju in Ljubljani kot tudi med slovenskimi bralci po vsem skupnem slovenskem prostoru.

 

Danes ustvarjamo v samostojni Sloveniji in se prosto gibljemo po vsem etničnem prostoru, kar so naši predniki na Prevaljah komaj upali sanjati: »A kaj bode se Slovenci, čijih zemlja ostane neodrešena? Bodo li še mogli in smeli se družiti z nami v Družbi sv. Mohorja? Bojimo se za nje.« Skrb takratnih prevaljskih mohorjanov je bila povsem upravičena, a je danes, hvala Bogu, odveč. Hvaležni smo našim predhodnikom za modro delovanje, da je Mohorjeva družba samostojno obstala tudi v Gorici in Celovcu, kjer je njen doprinos slovenstvu neprecenljiv. Neprehodne meje so padle in nas ne ločujejo več, vsaj tiste geopolitične ne. Brat Mohorjan na Prevaljah pa ostaja dragocen pomnik nekega obdobja Mohorjeve družbe, ki predstavlja simbol povezovanja, sodelovanja in gostoljubja. Hvaležni smo vsem, ki so k temu pripomogli.

 

Dr. Tanja Ozvatič, ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe

Celje, 12. 7. 2019