Milan Zdravko Kovač
Milan Zdravko Kovač se je rodil poleti 1940 v Celju. Po končanem študiju arhitekture se je preselil na Švedsko in tam zaključil specializacijo iz arheološkega konservatorstva. Deloval je na Bližnjem in Daljnem vzhodu in z uspešno realizacijo projektov v Egiptu, Italiji, Indiji in na Kitajskem dosegel svetovni sloves. Dejaven ostaja tudi na področju humanitarnega dela, ki ga uspešno nadgrajuje s svojim strokovnim znanjem.
Njegov oče Zdravko (1888–1974) je bil rojen v Kazazah na današnjem avstrijskem Koroškem, mati Antonija Kac (1909–1989) pa v Tomaški vasi pri Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Arhitektovih prvih petindvajset let so zaznamovala kruta leta 2. svetovne vojne, življenje družine in šolanje v Celju po koncu vojne, prvi stik z arheologijo, potovanje v kraj
očetovih prednikov, potovanje z avtostopom po Evropi, odhod iz Celja in poti v Grčijo, na Švedsko, prvo potovanje po Egiptu do Nubije …
Obdobje drugih petindvajsetih let je začel z bivanjem in delom na Švedskem. Po poroki je v Stockholmu ustanovil svoj arhitekturni biro, nato pa sprejel ponudbo Unesca, odšel na Cejlon in se zaposlil na Unescovem Azijskem regionalnem inštitutu za raziskave šolskih zgradb. Začelo se je najlepše obdobje življenja njegove družine, v katerem sta z ženo najprej posvojila deklico Ayro. Leta 1974 se jima je rodila hčerka Nina, kmalu zatem sta posvojila še dečka Vimala s Cejlona in rodila se jima je še Tanja. Po projektantskem delu v Kuvajtu, Združenih arabskih emiratih, Katarju in Omanu se je leta 1979 vrnil v Egipt in se začel intenzivno ukvarjati z načrtovanjem rešitev za zaščito arheoloških spomenikov. Uspešen primer realizacije je bila zaščita grobnice pisarja Nakhta in njegove žene Tawi v Šejk Abd el-Kurni v Luksorju; njegov prototip zaščite podzemne kulturne dediščine (1980–1983) je bil patentiran pri Eureki.
Zadnjih petindvajset let so zaznamovali predvsem projekti zaščite kulturne dediščine v Indiji, v Sloveniji in na Kitajskem, ob njih pa arhitektova humanitarna dejavnost. Zanj je bilo zelo boleče slovo od žene Helge.
Avtor pa tudi v četrtem 25-letnem obdobju aktivno nadaljuje svojo pot. O vsem tem piše v svoji biografiji Utrinki arhitektove življenjske poti (2019).
