ZGODOVINA ŽUPNIJE SV. MAVRICIJA V JURKLOŠTRU

Zgodovina župnije Sv. Mavricija v Jurkloštru

Znanstvenokritična izdaja nemškega rokopisa župnijske kronike v slovenščini obsega prevod še neobjavljenega kritičnega prepisa, bogate pojasnjevalne opombe, komentar in izčrpno slikovno gradivo.

O izjemno zanimivi zgodovini župnije Sv. Mavricija v Jurkloštru s tamkajšnjo kartuzijo so pisali že številni pomembni zgodovinarji in tudi danes je jurkloštrsko območje oziroma tamkajšnja kartuzija predmet znanstvenoraziskovalnega dela v številnih znanstvenih monografijah in mnogih znanstvenih konferencah. 

Najnovejše avtorsko delo dddr. Jožeta Mačka je prevod kritičnega prepisa zgodovine kuracije oz. kasneje župnije, ki so jo na podlagi kuracijske kronike pisali zlasti jurkloštrski kurat Martin Ivanc, v nadaljevanju pa njegovi nasledniki. Prepis je obogaten s številnimi opombami in dopolnili, predvsem iz izvirnega arhivskega gradiva, shranjenega v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, zapisi za medvojni čas so povzeti iz knjig Eda Jelovška Jurklošter nekoč in danes in lastnega dela Laško skozi stoletja. Seznam žrtev vojnega časa 1941–1945 za jurkloštrsko območje pa temelji na podatkih Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani in knjige Andreja Mavrija Laško pod kljukastim križem.

O avtorju

Jože Maček, dr agronomije, ekonomije in zgodovinskih znanosti, rojen l. 1929 pri Sv. Petru pri Laškem, se je poleg svojega poglavitnega delovnega področja (predavatelj na Biotehniški fakulteti) posvečal predvsem znanstvenoraziskovalnemu delu. S tega področja je objavil več deset knjig ter številne razprave, prispevke in recenzije. Za svoje izvirno in plodno delo je prejel vrsto priznanj in nagrad, med drugim Zoisovo nagrado za življenjsko delo (2005). Je redni član SAZU v Ljubljani in Evropske akademije znanosti in umestnosti v Salzburgu ter dopisni član Hrvatske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu.

Odlomek iz knjige

1895. Zima z leta 1894 na leto 1895 je bila zelo huda. Najstarejši ljudje take ne pomnijo. Snega je padlo do 2 m visoko, da so ljudje komaj, in sicer le moški, v cerkev k službi božji prihajati mogli. Šolarji dva meseca niso mogli hoditi v šolo. Vse ozimine, pšenica, rž in ječmen, so zmrznile. Hud potres je bil v noči s 14. na 15. aprila. Letošnja velika noč bo ostala sedanjemu rodu na Slovenskem v groznem dosmrtnem spominu. Koga ne bi bilo strah, ko občuti, da se mu giblje in maje zemlja pod nogami, ko vidi, da se majejo in trepetajo visoki stolpi, ponosne palače, celo sivo skalnato gorovje? To je prst božji, pred katerim sta človeški duh in človeška moč popolnoma onemogla. Na velikonočno nedeljo ob tričetrt na 12 ponoči je bil prvi, najmočnejši potresni sunek, ki je zbudil ljudi iz spanja, da so bežali iz hiš. Pri številnih hišah so se začeli podirati dimniki, ki so padali s streh. Drugi, ne tako močan potres je bil ob četrti uri zjutraj. Šibe potresa obvaruj nas, o Bog! Graščina, cerkev in nova šola so ostale nepoškodovane. (Str. 105)