ZGODBE IZ NAHRBTNIKA

Redko se v življenju ene generacije zgodi, da človeku ukradeno hišo vrnejo. In ko jo obnovi, jo spet izgubi, tako da jo mora še enkrat kupiti. V tem primeru ne gre za mojo hišo. Gre za nekdanje bogoslovje mariborske škofije. Visoka bogoslovna šola, ki jo je leta 1859 ustanovil Slomšek, in bogoslovje na Koroški cesti v središču mesta sta bila tik pred drugo svetovno vojno do tretje faze pripravljena za selitev na rob mesta, pod Kalvarijo. Zgodba te stavbe je zgodba o nemški okupaciji, komunistični »osvoboditvi «, nacionalizaciji in denacionalizaciji po slovensko. In je tudi zgodba o finančni krizi leta 2009, ki je pokopala gospodarske in pastoralne načrte mariborske nadškofije. (Str. 10)

Čez Graško Goro do Šoštanja se nisem nikoli niti vozil, kaj šele hodil. Pred menoj je bil v glavnem asfalt. Planinska pot na Graško Goro vodi ali iz Hude luknje ali iz Spodnjega Razborja. Iz mislinjske smeri zame ne eno ne drugo ni prišlo v poštev. Dovže sem zapustil pri mostu čez Mislinjo in se usmeril na kolesarsko stezo, ki je speljana po nekdanji ozkotirni železniški progi v smeri Slovenj Gradca. Na domnevnem odcepu za Graško Goro ni bilo nobene oznake. Na srečo se je mimo pripeljala patronažna sestra, ki mi je potrdila, da je smer prava, a je na žalost pred menoj res samo asfalt. Vreme je bilo lepo, prvi dan, odkar sem bil na poti, tudi vroče. Pred Šmiklavžem so me domačini na Graško Goro usmerili po cesti ob potoku, mimo sv. Helene. Pred vzponom sem se po dobri uri hoje ustavil ob potočku, kjer sva se z Miškom vsak po svoje olajšala. V bližini je bil voz, s katerim sem si pomagal nazaj na konja. Okrepčan z vitamini in vodo sem se zavihtel v sedlo in jo ob potoku v prijetni senci mahnil naprej. Z Miškom sva jo počasi drobila v hrib. Moja dnevna molitev je bila tokrat namenjena vsem mojim sodelavcem. Bil je cerkveni praznik, Jezusov vnebohod. Pomislil sem, da greva tudi midva z Miškom v nebo, ki je v čisti modrini žarelo nad nama. (Str. 25)

Od sv. Ane sem se po markirani poti spustil po severozahodni strani Male gore v smeri Struške doline. Za seboj pa sem imel dneve in ure razmisleka o slovenski tragediji, ki nas vse v naš čas deli in hromi, samo za to, ker je komunistično ideologijo tako težko zamenjati z zgodovinskimi dejstvi in okoliščinami, ki jih je doživljal naš narod v času druge svetovne vojne. (Str. 236)