ZGODBE IZ NAHRBTNIKA

Romarjevi vtisi s poti po domovini

Ivan Janez Štuhec

Strani: 312

Format: 135 mm x 210 mm

Vezava: mehka

Leto izdaje: 2021

ISBN 978-961-278-561-1

Kratka predstavitev_Stuhec_Zgodbe iz nahrbtnika (647 KB)

25,00 €

Članska cena: 22,50 €

S pelerino izkušenj ter preizkušenj življenja in sveta okrog nas

Zavod Antona Martina Slomška v Mariboru je bil ladja ledolomilka v zamrznjeni deželi postsocialističnega državnega šolstva. V zahvalo za čudežno rešitev tega projekta, ki so ga skoraj potopili Zvonovi, je šel dolgoletni direktor na romanje po domovini. V slabih štirih tednih je prehodil velik del Slovenije, obudil spomine na svojo osebno prehojeno pot, na razvoj Zavoda, lucidno osvetlil dogajanje v državi in zbral zgodbe bolj ali manj znanih slovenskih krajev, njihovih legend, zgodovine in ljudi.
Avtor knjige je svojo zaobljubljeno pot sprva načrtoval od Ogleja v Italiji do Santiaga de Compostela v Španiji. Ker mu je načrte presekala epidemija, se je s konjem odpravil na pot po Sloveniji. 19. maja 2020, ko so se ukrepi zaradi covida-19 začeli rahljati, je z Miškom odrinil iz Vuzenice. 13. junija je brez konja pot zaključil na Ptujski Gori.
Ivan Štuhec se je s Štajerske napotil med gorenjske vršace, naprej v Posočje, na Notranjsko in čez Kozjansko ter – po Brezjah in Sveti Gori – pot zaključil v tretjem velikem vseslovenskem svetišču, na Ptujski Gori. Ob zgodah in nezgodah na poti avtor obuja svoje mladostne spomine, težavno petindvajsetletno pot Zavoda Antona Martina Slomška in opozarja na očitne dokaze »lepila na podplatih«, ki čudovito deželo dobrih ljudi drži v primežu nerazumevanja, nestrpnosti in starih vzorcev. Tekoča potopisna pripoved bralca tudi humorno in sproščeno popelje med manj znane slovenske znamenitosti, prikaže njihovo zgodovino in vseslovenski pomen. Prijetno popotniško branje bo prav gotovo obrisalo prah s kakšnih pohodnih čevljev, napolnilo kak nahrbtnik in zapolnilo prenekatero rezervacijo gostoljubnih nastanitev v opisanih krajih na zemljevidu.

Redko se v življenju ene generacije zgodi, da človeku ukradeno hišo vrnejo. In ko jo obnovi, jo spet izgubi, tako da jo mora še enkrat kupiti. V tem primeru ne gre za mojo hišo. Gre za nekdanje bogoslovje mariborske škofije. Visoka bogoslovna šola, ki jo je leta 1859 ustanovil Slomšek, in bogoslovje na Koroški cesti v središču mesta sta bila tik pred drugo svetovno vojno do tretje faze pripravljena za selitev na rob mesta, pod Kalvarijo. Zgodba te stavbe je zgodba o nemški okupaciji, komunistični »osvoboditvi «, nacionalizaciji in denacionalizaciji po slovensko. In je tudi zgodba o finančni krizi leta 2009, ki je pokopala gospodarske in pastoralne načrte mariborske nadškofije. (Str. 10)

Čez Graško Goro do Šoštanja se nisem nikoli niti vozil, kaj šele hodil. Pred menoj je bil v glavnem asfalt. Planinska pot na Graško Goro vodi ali iz Hude luknje ali iz Spodnjega Razborja. Iz mislinjske smeri zame ne eno ne drugo ni prišlo v poštev. Dovže sem zapustil pri mostu čez Mislinjo in se usmeril na kolesarsko stezo, ki je speljana po nekdanji ozkotirni železniški progi v smeri Slovenj Gradca. Na domnevnem odcepu za Graško Goro ni bilo nobene oznake. Na srečo se je mimo pripeljala patronažna sestra, ki mi je potrdila, da je smer prava, a je na žalost pred menoj res samo asfalt. Vreme je bilo lepo, prvi dan, odkar sem bil na poti, tudi vroče. Pred Šmiklavžem so me domačini na Graško Goro usmerili po cesti ob potoku, mimo sv. Helene. Pred vzponom sem se po dobri uri hoje ustavil ob potočku, kjer sva se z Miškom vsak po svoje olajšala. V bližini je bil voz, s katerim sem si pomagal nazaj na konja. Okrepčan z vitamini in vodo sem se zavihtel v sedlo in jo ob potoku v prijetni senci mahnil naprej. Z Miškom sva jo počasi drobila v hrib. Moja dnevna molitev je bila tokrat namenjena vsem mojim sodelavcem. Bil je cerkveni praznik, Jezusov vnebohod. Pomislil sem, da greva tudi midva z Miškom v nebo, ki je v čisti modrini žarelo nad nama. (Str. 25)

Od sv. Ane sem se po markirani poti spustil po severozahodni strani Male gore v smeri Struške doline. Za seboj pa sem imel dneve in ure razmisleka o slovenski tragediji, ki nas vse v naš čas deli in hromi, samo za to, ker je komunistično ideologijo tako težko zamenjati z zgodovinskimi dejstvi in okoliščinami, ki jih je doživljal naš narod v času druge svetovne vojne. (Str. 236)