ZAKAJ SE TAKO BOJIMO SMRTI?
Soočiti se s smrtjo in najti notranji mir
Joël Pralong
Kratka predstavitev Pralong Jöel-Zakaj se tako bojimo smrti (643 KB)18,50 €
Kako v senci minevanja – živeti?
Misel na smrt odrivamo, tajimo, jo skrivamo, nanjo skušamo pozabiti. Pod vplivom mita o večni mladosti hoče zahodni človek v polnosti živeti »tukaj in zdaj«. Njegov ideal je na naslovnicah vseh reklam zavit v lepega mladeniča ali brhko mladenko, je vitek, mlad, brez gub, uspešen na vseh področjih, vse radosti življenja uživa v polnosti, ne pozna ne trpljenja, ne bolezni, ne staranja. Zamrznjena slika mladostništva brez konca. A ta slika se prej ali slej sesuje sama vase. Kaj pa potem?
Templji dobrega počutja in estetske kirurgije skrbijo za ohranjanje mita večne mladosti. A vonj po smrti je zasmradil to iluzijo in starodavne besede »prah si in v prah se povrneš« so postale dih jemajoča resničnost. Novi koronavirus nas je pahnil v položaj, kakršnega kot človeštvo še nismo doživeli. Še hujša od tega pa je epidemija strahu. A ne glede na epidemijo je smrt nekaj, čemur se ne moremo izogniti. Nevidni virus nas je le učinkoviteje prisilil, da se soočimo s svojimi strahovi, s svojo ranljivostjo in minljivostjo. Vera bi nam morala pri tem pomagati. Pa nam res? V sodobni družbi smo jo potisnili na stran, kot smo ob rob zavednega potisnili tudi smrt samo. Ali ima Cerkev kakšno sporočilo za tega »prašnega« človeka? Premore novega duha z vonjem evangelija? Knjiga nazorno in utemeljeno prikaže mehanizme, ki se jim podrejajo naša čustva. Hkrati pa nam dviguje pogled k tistemu, kar je pomembno za negovanje duševnega in srčnega miru.
Dobro si je zastaviti vprašanje: kdaj smo doživeli takšen stres v svojem življenju, kako smo odreagirali? Kaj nam je pomagalo? Ali so nas glede zalog hrane ali najpotrebnejših stvari, ko smo praznili police v trgovini, vodili panični strah, nedoslednost in nepremišljenost? Ali smo zaupali navodilom svoje države? Smo prepričani, da razumno deluje v skupno dobro? S kakšnimi sredstvi si prizadevamo živeti kar se da konstruktivno v tem težavnem in zategnjenem času? Kaj bomo storili, da se izognemo okužbi (zdravstveni predpisi ipd.)? Ali imamo priložnost z drugimi podeliti svoje strahove? Ali smo pozorni na osamljene, ki bi jim lahko priskočili na pomoč? Kako se čutimo solidarne s celotnim prebivalstvom? Kako potrpežljivo bomo prenašali svojo bolečino? Kaj nam razumnost razkriva o nas samih? (Str. 23)
Ali ni obravnavanje smrti, njeno razkritje, pogovarjanje o njej boljši način, da se razumemo, in jo tako vključujemo v življenje, a ne kot poraz, marveč kot napredovanje, kot razvoj k nečemu drugemu? Ali ni to preoblikovanje bitja, ki mu zrastejo metuljeva krila in láhko poleti proti kristalno čistemu nebu, v letu pa mimogrede tu in tam oplazi ostanke zapredka, spomine na svojo agonijo? Vsako uro, ki mine, umremo kakšni svoji stvari. Nikoli se ne vračamo nazaj. Od rojstva do smrti moramo žalovati za tem, kar smo bili: mladostnik ima nostalgijo za otrokom, odrasel za norimi mladostnimi leti, starostnik za trdnim zdravjem in podobno. Toda kaj je takšnega, kar nikoli ne umre in se nenehno bogati? To je naša potreba, da ljubimo in smo ljubljeni, se razume. Ljubezen nas ohranja pri življenju. Ljubezen se ne stara, marveč poka od žive in večne mladosti. Misel na smrt nas uči, naj danes živimo bistvo življenja: ljubezen. (Str. 49)
Knjige istega avtorja
