VSAK ČLOVEK JE SVETA ZGODBA

Nekoč sem opazoval moškega z motnjo v duševnem razvoju. V roki je imel malega ranjenega ptička. Iz dlani je napravil gnezdece, ne preveč odprto, da ptiček ne bi padel ven, ne preveč zaprto, da ga ne bi zmečkal. Gnezdo je kraj, ki daje varnost in kjer ptiček lahko raste, da nato nekega dne zleti v svobodo. Materino naročje je gnezdo za otroka; ne da bi ga zadrževalo, temveč da bi mu dajalo varnost, da bo potem nekega dne lahko odletel. Tako je tudi z ljubeznijo.

Ljudje drug drugega potrebujemo. Smo del skupne človeške družine, vesoljnega telesa, kjer je vsak človek pomemben in ima v njem svoje mesto. Nismo ustvarjeni za to, da bi bili osamljeni junaki, občudovanja vredni ljudje, temveč da bi bili v vsej polnosti in globini ljudje, vsak s svojimi darovi in s svojimi mejami na svojem mestu v telesu človeštva.

Ti Spomini niso Spomini. Pripovedi ne črpam iz svojega življenja. Za življenjsko pripoved bi bilo treba opisati številne dneve, ki se, podobni drug drugemu, razlikujejo le v malenkostnih premikih. Papir bi moral ujeti poglede. In vendar bi na njem ne bilo življenja. Kar najbližje trdnim tlem raje pišem tisto, česar me je naučilo življenje in kar verjamem – zato, da bi služil vsem, ki iščejo, trpijo in ljubijo.

Jean Vanier

http://www.bukla.si/?action=books&book_id=24108

Kanadski teolog in filozof Jean Vanier je pred dobrega pol stoletja po naključju nekaj časa preživel z ljudmi z motnjami v duševnem razvoju, njihove zgodbe in trpljenje, s katerim so se tako pogumno soočali, pa so ga tako presunili, da se je odločil svoje življenje preživeti z njimi. Kot ustanovitelj in voditelj skupnosti Barka se je od teh izjemnih posameznikov naučil več, kot bi lahko pričakoval, in v delu Vsak človek je svoja zgodba se je odločil nekaj teh modrosti deliti s svetom. Skozi pripovedi o svojih spominih in izkušnjah nas neprizanesljivo opozarja, kako kruta je družba, v kateri živimo, do vseh, ki so drugačni, in kako drastično se lahko spremeni posameznikovo življenje, če vanj vnesemo le nekaj ljubezni, človeškosti in razumevanja.

Neža Poznič (Bukla 112-113, © Bukla)