VIŠJI KLIC
Resnična zgodba o boju in viteštvu sredi razklanega neba druge svetovne vojne
Adam Makos, Larry Alexander
Kratka predstavitev (272 KB)25,00 €
Klic vesti, glasnejši od hrumenja vojne
Pet dni pred božičem leta 1943 se je hudo poškodovan ameriški bombnik trudoma skušal obdržati v zraku nad vojno Nemčijo. Upravljal ga je enaindvajsetletni pilot. Pol njegove posadke je bilo ranjene ali mrtve. Vračali so se s svojega prvega bojnega poleta. Iznenada se je bombniku za rep približal lesketajoč se temen obris – nemški lovec messerschmitt. Še huje, nemški pilot je bil as, zmožen uničiti ameriški bombnik s pritiskom sprožilca. Kar je sledilo, presega najbujnejšo domišljijo in bo pozneje postalo znano kot »najbolj neverjetno srečanje med sovražnikoma v drugi svetovni vojni«.
To je resnična zgodba o dveh pilotih, katerih življenji sta tistega dne trčili v zraku: o Američanu, drugem poročniku Charlieju Brownu, prej kmečkem fantu iz Zahodne Virginije, ki je postal poveljnik B-17, in o Nemcu, drugem poročniku Franzu Stiglerju, prej potniškem pilotu z Bavarske, ki se ni želel bojevati v drugi svetovni vojni.
Višji klic spremlja Charliejevo in Franzovo strašno poslanstvo. Charlie bo priča vzletom nad gorečimi razbitinami letál svojih tovarišev, protiletalskim strelom tako blizu, da bodo eksplozije razsvetlile njegovo kabino, in jatam sovražnih lovcev, ki bodo krožili okrog njegovega letala kot jastrebi. Franz pa peščenim viharjem v puščavi, samotnemu strmoglavljenju na morju in prizoru tisoč bombnikov, vsakega z enajstimi strojnicami, ki bodo čakali na njegov napad.
Nazadnje bosta Charlie in Franz čez zaledenelo nebo zrla drug drugega. Ameriško 8. zračno poveljstvo bo dogodke med njima pozneje označilo kot »strogo zaupne«. Franz bo moral o svojem dejanju molčati, saj bi ga sicer čakal strelski vod.
Srečanje je Charlieja in Franza preganjalo dobra štiri desetletja, dokler nista kot stara moža poiskala drug drugega – za zadnjo nalogo, ki jima je za vedno spremenila življenje.
Krčma je kot vrtavka padala z neba in pospeševala, ko je drvela pod sedem tisoč metrov … šest tisoč petsto … šest tisoč …
V kabini je težnost pritisnila Pinkyjevo mlahavo telo ob zid in Charlieja zagozdila v vrzel med njunima sedežema.
Padec se je stopnjeval do pet tisoč metrov … štiri tisoč petsto … štiri tisoč …
Kakih dvajset sekund zatem se je bombnik zavrtel mimo treh tisoč metrov, kjer se je spirala spremenila v strmoglavljanje z nosom navzdol. Letalo je drvelo naravnost navzdol. Na nizki višini je skozi kabino zavel s kisikom bogat zrak. Charlie se je ovedel. Stresel je z glavo in skozi vetrobransko steklo zagledal nemško pokrajino, ki je z vsako sekundo drvela bliže. Tla so bila komaj poldrugi kilometer niže. Potisnjen nazaj v sedež se je Charlie stegnil po kontrolah. Poprijel jih je in potegnil k sebi.
»Pinky!« je zaklical svojemu nezavestnemu kopilotu. Pinky je imel še vedno nadeto kisikovo masko, ki mu je zdaj, ironično, preprečevala, da bi zadihal. Charlie se je iztegnil in mu odtrgal masko z obraza.
»Prekleto, zbudi se!« je zakričal Charlie. Pinky je začel dihati, a je ostal nezavesten.
Charlie je spustil bombnikova zakrilca, da bi povečal upor in upočasnil nalet. Bombnik je ropotal od tresljajev, ki so grozili, da ga bodo raztrgali na koščke. Charlie je opazil, da strmoglavlja naravnost proti nemškemu mestu.
Višinomer se je odvijal nazaj: 2.500 metrov … 2.000 … 1.500 … Charlie je napel vse moči. Drevesa in domovi predmestja Oldenburga so postali ostrejši. Na tisoč metrih je Krčma storila nekaj, česar ne bi nobena B-17, ki ji manjka stabilizator. Nehala je padati. Iz razlogov, ki jih ni mogoče pojasniti, so njena krila vztrepetala. Letalo se je spogledovalo z mislijo na vzgon.
Charlie je zakopal pete v krmilni stopalki in se s celim telesom potegnil nazaj za ročico. Krila bombnika so zajemala čedalje večje grižljaje zraka in se s slastjo vzpenjala. Tik pod sedemsto metri, po skoraj osem kilometrih padanja, so krila bombnika spet začela leteti. Toda letalo se je še vedno spuščalo. Charlieju so se roke tresle.
Ravno ko je bil prepričan, da bo Krčma oplazila hiše spodaj, se je njen nos dvignil k obzorju in izravnala se je, da je odpihnilo liste z dreves in kritine s hiš. Charlie ni letel tako nizko nad mestom, vse odkar je preletel Weston. Nemški prebivalci pod njim so strmeli od začudenja in pozabili bežati pred zelenim bombnikom, ki jim je hrumel nad glavami in v ropotu stresal okna njihovih domov.
Charlie je globoko vdihnil in se ozrl k Pinkyju. Ta se je držal za glavo in pogledoval skozi okno nad vrhove dreves, ki so švigali pod njim. »Smo v Angliji?« je vprašal omotičen.
»V Nemčiji,« je dejal Charlie, ki ga ni mikalo pojasnjevati, kaj vse je Pinky zamudil.
(str. 210-211)
