TRINAJSTERO MESECEV

Pesmi, zbrane v tej knjigi, je zložil mestni škric za druge mestne škrice. Poskušal se je ovedeti. Kajti zavest resda lahko izgubiš, vendar jo moraš znova najti. Znova moraš začutiti: Čas mineva, čas traja in oboje se dogaja v istem hipu. Španski bezeg oveni, zato da lahko vzcveti. In cveti zato, ker bo ovenel. Letne čase občutimo močneje kot stoletja. Zgodil se je drugi izgon iz raja. Toda to pot ga Adam in Eva nista opazila. Na zemlji živita tako, kot bi živela pod njo. Izleti niso nikakršni izhodi. Avtomobilske dirke so zgolj izgovori. Kaj bi sploh mogla zaleči peščica stihov? Pa so vendarle našli pot na papir. Kot že tolikokrat je zadnjo besedo spet imela – besedica »vendarle«.

TRINAJSTI MESEC

Ko bi ga mogle želje oživiti,
bi slovel kot »prestopni«? »Trinajsták«?
Že ducat sprejmeš? Tu ni kaj storiti.
A kakšen bi bil trinajsti junak?

Pomlad bi ljubko vzcvitala v kobulih.
Jasmin slavil bi s šipkom kresni dan.
In sad bi rdel v jesen na vejah bujnih,
rumen, voljan.

Pod snežnimi kapucami bi jele
za hipec zapustile brezov les
in s trga letnih časov priskrbele
si šmarnic cvet.

Na travniku bi z Evo ležal Adam.
Ljubila bi se v postelji iz trav
in iz vijolic, kot ju ne bi iz raja
nihče izgnal.

Ob modrih grozdih bi zlatelo klasje.
In v snu bi zemlja rasla iz naših sanj.
Trinajsti mesec, naj verjamem vate!

Čas je prostran!
Oprosti drznežu, da te upodablja.
Tenčica vzvalovi. Obraz je skrit.
Iz ducata podob nihče ne ustvarja
izvirnih slik.

Zato se ustvari sam! Iz novih glásov!
Iz barv, ki ni jih najti v mavrici!
Posezi v skrinjo nerojenih krasov!
Molčiš? Molčí.