TIHA LETA
Alena Mornštajnová
23,50 €
Družinske skrivnosti odmevajo v tišini
Alena Mornštajnová se po romanu Hana ponovno vrača v vlogo kronistke novejše zgodovine češkega naroda. Z intimno družinsko zgodbo se potopi v vse pore češke družbe druge polovice dvajsetega stoletja, ki jo je najprej zaznamovala komunistična in kasneje žametna revolucija, ko se je Češkoslovaška vrnila v liberalno demokracijo. Pred bralci se kot v izbranih tonih med tišino in glasbo odvrti večgeneracijska zgodba, v kateri Bogdana v odtujenem odnosu do očeta raziskuje zamolčano preteklost svoje družine. Tudi v času največjih družbenih sprememb se razkrivajo intimne tragedije posameznika.
Zaprašen in razglašen klavir v dnevni sobi. Odtujena mačeha in oče, ki skoraj vsak dan vzkipi po nepotrebnem. Umirjajoča babica, ki vnukinjo pokliče s tujim imenom. Neprizanesljivo sporočilo o družinski preteklosti, ki razkriva tragično preteklost …
Čez Bogdano, nemo dekle, ki raziskuje preteklost svoje družine, je padla tančica zamolčanosti. Po blodnjah umirjajoče babice posumi, da je v preteklosti njene družine prišlo do nepredvidljivega dogodka, ki je spremenil življenja vseh vpletenih. Dejstva se ji razkrivajo počasi, skupaj z bralcem, ki preko dveh pripovedovalskih glasov potuje med preteklostjo in sedanjostjo, resnico in lažmi, glasbo in tišino. Roman razkriva kompleksno intimno dogajanje, ki je vseskozi obremenjeno tudi skozi prizmo družbenih sprememb, obenem pa pred bralca postavlja ključna vprašanja razklanosti med dobrim in slabim ter soočenja z odgovornostjo. Zgodba in slog romana proslavljene češke avtorice bosta bralca na konicah prstov držala do zadnje povedi.
»Kličem te,« je rekel, »ker so bili na servisu kifeljci in so spraševali, ali so nam v popravilo pripeljali rumen avto. Baje je v soboto ponoči povozil kolesarja in pobegnil. Za vsak primer sem vaš avto z dvorišča pospravil v garažo, ampak bi bilo dobro, da prideš, da se zmeniva, kako naprej.«
Že v trenutku, ko je odlagal slušalko na vilice, je Svatopluk vedel, da avto, ki ga prometniki iščejo, ravno zdaj stoji v Rostislavovi garaži. Jasno mu je postalo, zakaj Blanka skoraj ne pride iz svoje sobe, zakaj se ji roke tresejo, da ne more igrati na klavir, zakaj jo ponoči sliši, kako hodi gor in dol po stanovanju. Jasno mu je postalo, zakaj od tiste noči ni skoraj nič pojedla, zakaj hodi kot prikazen in se zdrzne vsakič, ko jo kdo ogovori.
Nekaj trenutkov je molče zrl v telefon, potem je vse papirje odrinil vstran, vstal, rekel tajnici, naj odpove njegov popoldanski program, in po dolgem hodniku hitel proti vratarnici. Naj to ne bo res, si je želel vso pot domov, vendar je zelo dobro vedel, da bi bil tak splet naključij prevelik, da bi bil resničen.
(Str. 132–133)