TAKO DOLGI MESEC AVGUST
Drama v dveh dejanjih
Zorko Simčič
5,00 €
Zakaj brati dramo ali poskus, kako z dediščino nasilja opraviti enkrat za vselej
Družinska zgodba, ki poteka na navidez urejenem posestvu, v podtalju pa od vsega začetka slutimo zlovešče napetosti in potlačene travme: njihovo mučno počasno razkrivanje razgalja duhovno bedo in nenravnost družine v medsebojnih in družbenih razmerjih. Celotno dogajanje je strnjeno v zadnja dva dneva zloveščega meseca avgusta, ki je po ljudskem verovanju usoden od prvega do zadnjega dne. Postavitev v argentinsko okolje ne zastre aktualnosti dilem za naš prostor in čas.
Dramo Tako dolgi mesec avgust (v originalu Agosto, el mes más largo) je avtor napisal v Argentini leta 1975. Petnajst let pozneje jo je prevedel v slovenščino in izdal skupaj z misterijem Zgodaj dopolnjena mladost v knjigi Prepad kliče prepad (Slovensko gledališče Buenos Aires, 1992). Drami sta bili ponatisnjeni pod istim naslovom (Družina, 2001) s spremno besedo Denisa Poniža.
Tako dolgi mesec avgust se odvija na argentinski estanciji, ob klavnici ovac, ki jo je ustanovil in z njo obogatel protagonistov ded, angleški priseljenec. A za zunanjim bliščem se skrivajo temačne družinske skrivnosti in tudi širše družbene krivice. Bližina močvirja in smrad, ki se širi iz klavnice, še poudarjata ton drame.
Usoda, namenjena dramskemu besedilu, je odrska uprizoritev. Tudi ta Simčičeva drama, opremljena z natančnimi didaskalijami, pa se zdi prej namenjena uprizoritvi na bralčevem notranjem prizorišču. Ne množic, Simčič v svoji kompleksnosti vselej nagovarja posameznika. Ne ponuja enoznačnih, preprostih rešitev, saj jih tudi življenje ne. V drami, ki se po svojem prizorišču in zapletu slovenskemu bralcu utegne na prvi pogled zdeti tuja, najdemo številne vzporednice s še vedno odprto rano našega naroda in njenim neuspešnim reševanjem. S preteklostjo, ki usodno zaznamuje dva in tudi več rodov, kot je zapisal recenzent. Kdo ve, ali bomo Simčičeve drame prej videli na odrskih deskah ali na filmskem platnu. Besedilo se vsekakor bere kot natančen filmski scenarij. Miselni preskoki pa v svoji pristni človeškosti ostajajo življenjsko (ne)verjetni. Izvirnost ponujenih izhodov utegne olajšati pezo neba, ki tako vztrajno visi nad nami, in tudi v naš prostor prinesti novo svežino in življenjski polet. Čtivo, vredno pozornosti modernega slovenskega bralca.
PACHA ga prekine: Don Pedro – oprostite, don Pedro … v teh dneh ni nihče zvest …
DON PEDRO se ji približa, se dotakne njene zapestnice, resno: Kaj hočeš, da storim? Ni me strah … ampak kljub temu, logično … – Včasih, ponoči, veš, se mi zdi, da sem sam, skrit pod ogromno skalo … kdaj drugič stojim sam sredi planjave, kjer ni ničesar okoli mene … Gledam na vse strani, ničesar ne vidim in vendar … zdaj zdaj se bo nekaj zrušilo name … Moral bi se spočiti. Spati … Vsaj eno noč.
PACHA: Pravim, da v teh dneh nihče ni zvest. Vsi se bojijo, ne godi se samo to, kar se dogaja. V teh dneh nismo sami …
DON PEDRO: Kakšno življenje … In kakšne skrivnosti v nas in okoli nas … Hote in kdaj nehote delamo nápak. Pravijo, da se plača oboje. Ne ve, ali bi nadaljeval, potem se odloči. Kaj praviš, Pacha: se čutim krivega za … za tisto … kar se je zgodilo, kar se je takrat zgodilo ob kolu, ali ne?
PACHA: Kali se hoče maščevati, ker ste ga spravili v ječo. Nobene zveze s kolom.
DON PEDRO: Ne. Morda res niti Kali ne razmišlja o tem, ampak tam ob kolu se je začelo moje … Se čutim krivega zaradi tiste noči ali ne? Pacha negotovo dviguje roke. Odkrito!
PACHA čez čas: Kriv.
DON PEDRO: ‹Tako je.› Čeprav nisem vedel, kaj delam …
PACHA: Pravzaprav –
DON PEDRO prekine: Vem! Ded? Da, ded … A on je svoje že plačal … Naposled vsi umiramo sami, a ne, ampak umreti … kakor pes … sam … Je že plačal. In vendar, kot da je ostal še en račun … ena menica, saldo še enega računa …