SVETI JANEZ HENRIK NEWMAN
Svetnik, ki nagovarja srca
Bogdan Dolenc
Kratka predstavitev (490 KB)8,50 €
Srce govori srcu
V knjigi spremljamo življenjsko pot Janeza Henrika Newmana (1801–1890), spreobrnjenca iz Anglikanske cerkve v Katoliško, ki ga je papež Frančišek leta 2019 razglasil za svetnika. Njegova osupljiva pot je prepletena s splošnim dogajanjem na britanskem otočju, kjer je Newman desetletja poglabljal svojo vero in odnos z Bogom. Med ljudi se vedno znova vrača s svojimi teološkimi spisi ter molitvami, kjer lahko tudi sami občutimo njegovo navdihujoče kardinalsko geslo: Srce govori srcu.
Janeza Henrika Newmana, ki je bil leta 2019 razglašen za svetnika, na začetku spremljamo kot učenjaka v Oxfordu, kjer je s pomočjo sodelavcev združeval vero v Jezusa in izobraževanje, njegovi najpomembnejši vrednoti. Čeprav se
nam v vlogi mladega učitelja predstavlja kot strog in natančen, nas njegove prigode v Angliji tudi nasmejijo, še večkrat pa nas presune njegov bojeviti duh, ki se je zavedal, da se bo za vero potrebno tudi pošteno boriti. Newmanovo zaupanje v Anglikansko cerkev in splošno versko dogajanje na britanskem otočju se je zaradi različnih politično-verskih okoliščin postopoma krhalo, mogočni spomeniki in ostanki pradavnih angleških samostanov pa so mu dajali misliti, da zanj morda obstaja pravilnejša pot. Zatočišče je našel v Katoliški cerkvi in v molitvi k Mariji, ki se ji je poklonil tudi v čudovitih duhovnih spisih. Ti zaključujejo poglavja v knjigi in slednji dajejo pečat, ki presega časovne okvire šmarničnega branja in nas s svojo toplo besedo nagovarjajo, da se h knjigi vedno znova vračamo.
Šmarnično branje za odrasle 2020.
Mesto Rim mu je zbujalo občudovanje in nezaupanje. Razvaline so mu govorile o Božji kazni. Tam je nekoč cvetelo pokvarjeno pogansko cesarstvo. Tam so preganjali, mučili in morili kristjane. Rim je bil zanj tudi središče versko pokvarjene in praznoverne religije – Katoliške cerkve, ki mu je prav tako vzbujala nezaupanje. In vendar je v tem mestu našel toliko njemu dragega, toliko razkošne lepote. Rim je bil zanj tudi kraj prvakov apostolov in prvih svetnikov. Svoje vtise o večnem mestu je povzel takole: »To je prvo izmed vseh mest. Vse, kar sem kdaj koli videl, je samo prah – tudi Oxford – v primerjavi z veličastjem in slavo Rima.«
(Str. 37)
Nekatoličani so to trobentanje fanfar sprejeli z velikim negodovanjem. V javnosti so se širile čudaške napovedi, med drugim ta, da bo morala kraljica Viktorija zapustiti prestol, da bodo spet uvedli inkvizicijo in da bo sam papež dobil vso oblast nad to protestantsko deželo. Izmišljali so si novice, da po reki Temzi proti Londonu že plujejo čolni, polni jezuitov. Otroke so strašili, da bo ponje prišel papež. Povsod je bilo čutiti protikatoliško razpoloženje. Po ulicah so zažigali cunjaste lutke kardinala in papeža. Nasilje je bilo usmerjeno proti katoliškim cerkvam in hišam, ki so jih obmetavali z blatom in jim razbijali okna.
(Str. 75–76)
Kot kardinal je moral dati izdelati svoj grb in izbrati geslo na njem. Z njim je želel povzeti vse, kar je v življenju veroval, pisal in uresničeval. Vera mu ni pomenila le skupka verskih resnic, ampak ljubezen do osebe Jezusa Kristusa. Bog govori človeku in človek Bogu. Po skrbnem premisleku je za kardinalsko geslo izbral besede: Srce govori srcu. Hotel je reči: tako Bog nagovarja človeka. Tako je skušal tudi Newman nagovoriti vsakega človeka – z ljubeznijo, kot prijatelj. (Str. 94)
Knjige istega avtorja
