STRAŠILNICE ZA OTROKE

Kdor ne uboga, ga tepe nadloga

Med bralci se v vsaki generaciji znajdejo ljudje, ki vzgajajo (rod staršev), ljudje, ki spremljajo rezultate njihove vzgoje (stari starši, strici in tete ter sosedje) in seveda tisti, ki so deležni vzgoje, to so otroci. Med plani vzgajanja ter rezultatom vzgoje ugotavljajo v vsaki generaciji kar nepremostljiv prepad. Kaže se v vse večji meri v nevzgojenosti malih in malo večjih otročajev, ki že pred odkritjem terorizma povsem obvladajo njegove prijeme. Odraslim so že stoletja na voljo številni priročniki, ki strokovno obravnavajo problematiko vzgoje in so jih pogosto pisali ljudje, ki jim uspešnosti svojih teorij ni bilo treba dokazovati z vzgojenostjo lastnih otrok, ker jih pač niso imeli. Bolje kot se je ljudem godilo, več težav pri vzgoji je prihajalo na dan. Predvsem pa so nevzgojeni otroci kvarili podobo finih staršev. Z oblikovanjem meščanstva je ta problematika dobila širši odmev. V germanskih deželah, bolj znanih po strogosti, so se v 19. stoletju začeli širiti pamfleti proti vzgojnim principom v obliki duhovitih zgodb, ki so parafrazirale konkretno vzgojno doslednost. Tako je Wilhelm Busch (1832–1908) na zabaven način začel pisati ilustrirane zgodbice o vzgoji po ideji pregovora Kdor ne uboga, ga tepe nadloga, ki so se širile po Evropi kot zabavno vzgojno strašilo.

Knjižice so se v velikih nakladah širile po celini in prispele tudi na Slovensko kot Max und Moritz za tiste meščane, ki imajo doma klavir in govorijo nemško, in z naraščajočo slovensko zavestjo meščanov kot Cipek in Capek od 1929. leta dalje. Ta vzgojna parodija je zaradi vzgojnih potreb doživela preobleko, tudi idejno, kot Picko in Packo Svetlane Makarovič z ateizacijo predloge in multižanrsko poslovenjenje Ervina Fritza kot Jošt in Jaka.

Na angleškem otoku gredo vse reči drugače kot na celini. Pri vzgoji so bili od nekdaj hudo dosledni, lahko bi rekli včasih kar kruti. Tudi smejejo se tam drugim rečem, kot mi, in na drugačen način, temu pravimo angleški humor. In če vse to povežemo še z vzgojnimi težavami, dobimo Strašilnice otrok od 7. do 12. leta, ki pač niso primerne za otroke v tej starosti, ampak za malo večje in odrasle, ki se ubadajo z vzgojo lastnih otrok, da ne obupajo in kdaj prasnejo v smeh po angleško.

Pesmi je napisal angleško-francoski pesnik Joseph Hilaire Pierre René Belloc (1870−1953), njihove protagoniste pa s peresnikom narisal na fronti I. svetovne vojne padli uradnik Basil Temple Blackwood (1870−1917), ki se je ljubiteljsko ukvarjal s čopičem, pardon s peresom.

Prevod je mojstrsko delo Sovretove nagrajenke Nade Grošelj, ki je prevajala nepristransko, ker nima izkušenj z vzgojo lastnih otrok.