STEPHANIE GLAX DE STADLER (1876-1952)

Iz Rogaške Slatine v Opatijo in svet

Monografija umetnostne zgodovinarke Lidije Tavčar, ki je doktorirala na področju sociologije in se je pri svojem delu poleg pedagoškega polja posvečala tudi strokovnemu in znanstvenemu publiciranju, predvsem pa raziskovanju prezrtih, spregledanih in pozabljenih likovnih ustvarjalk, ki so ustvarjale na našem ozemlju, prinaša skoraj detektivsko razkrivanje kopren nad delom slikarke in grafične oblikovalke Stephanie Glax de Stadler (1876‒1952).

V Rogaški Slatini rojena Stephanie Glax se je pod vplivom vizionarskega očeta, balneologa prof. dr. Juliusa Glaxa (ki je od 1887 do 1914 uspešno vodil zdravilišče in morsko kopališče v Opatiji ter ga s svojo vnemo in znanjem razvil v največje in najpomembnejše zdravilišče in turistično središče v Avstro­-Ogrski monarhiji) po hospitantskem vpisu v slikarski razred prof. Franza von Matscha na dunajski šoli za umetno obrt Kunstgewerbeschule - KGS (eno redkih ustanov, na katero so se od vsega začetka lahko enakopravno vpisovale tudi ženske) in izpopolnjevanju pri profesorju Angelu Janku na Damenakademie v Münchnu v cvetoči multikulturni Opatiji vključevala v različne dogodke in razstavljala na lokalni ravni ter v tujini (v Opatiji, Kopru, na Dunaju, v Brnu, Gradcu, Milanu, Torinu, Firencah, Benetkah in Rimu). Ustvarjala je v risbi, akvarelu, pastelu, manj v olju. Bila je portretistka, slikala je vedute, krajine in žanr, predvsem zajet iz življenja višjih meščanskih in aristokratskih slojev; v zrelem obdobju je v njenih delih opaziti premik k upodabljanju krajevnih posebnežev s pridihom humorja. Prav tako je bila uspešna animalistka. Na področju grafičnega oblikovanja se je odlikovala po izvrstnih turističnih plakatih, oblikovanju naslovnic za revije, preizkušala se je v emajlu, oblikovala diplome, nalepke, razglednice, embalažo in celo ilustrirala didaktične igre za otroke. V mednarodni prostor pa so jo ponesli predvsem opatijski gosti, ko so s svojega istrskega oddiha v domicilne kraje in mesta prinašali njene priročne, sodobno oblikovane in ilustrirane turistične vodnike …

O avtorici

Dr. Lidija Tavčar (1953) je za svojo diplomsko nalogo na Oddelku za umetnostno zgodovino prejela Pre­šernovo nagrado za študente, ki jo je usmerila v pedagoško polje: 1985 je bila sprejeta na mesto kustusa pedagoga v Narodni galeriji. 1995–2007 bila vodja Pedagoškega oddelka v isti muzejski ustanovi. Je avtorica didaktičnih razstav, razstavnih katalogov, publikacij, znanstvenih in strokovnih člankov o izobraževanju v umetnostnih muzejih in o muzejski pedagogiki. Leta 2002 je doktorirala iz sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 2003 je postala znanstvena sodelavka Pedagoškega inštituta v Ljubljani, v nekaterih inštitutskih raziskovalnih projektih pa je sodelovala že od leta 1986. Leta 2004 je prejela Valvasorjevo nagrado in leta 2006 pridobila naziv muzejska svetnica.

V muzealski reviji Argo je objavljala članke o obiskih v evropskih in izvenevropskih galerijah in muzejih in s to vsebino seznanjala slovenske muzealce o opaženih inovativnih pristopih in idejah ter izpostavljala tudi nekatere kritične pomisleke. Obširno področje njenega ukvarjanja je tudi raziskovanje prezrtih, spregledanih, pozabljenih likovnih ustvarjalk, ki so ustvarjale na našem ozemlju.

Publikacije: Zgodovinska konstitucija modernega muzeja kot sestavine sodobne zahodne civilizacije (2003); elektronska knjiga Homo spectator, digitalna knjižnica Pedagoškega inštituta (2009); študija Odsotnost/prisotnost likovnih ustvarjalk v leksikonih in enciklopedijah (2006); Vzporedni svetovi. Risarke in slikarke prve polovice 19. stoletja na Kranjskem (2014); objavlja večinoma v Umetnostni kroniki, Ars & humanitas in Argu. Leta 2016 (ponatis 2017) je na pobudo Kulturnega društva Tabor Podbrezje v sodelovanju z Narodno galerijo napisala publikacijo Videla sem svet in življenje. Ob 90. obletnici smrti Ivane Kobilca (1861–1926).

Fotografija: Vasja Doberlet, Duša Fischinger, Bojan Salaj; oprema, oblikovanje in prelom: Mojca Višnar; obdelava slikovnega gradiva: Marko Pirnat; prevodi: Amidas, d. o. o.