SRAMEŽLJIVOST OBČUTIJ

Končno sem našla rešitev za težavo z očetom. S knjigo mu bom še pred smrtjo povedala, kakšno gorje mi je povzro­čil. S tem mu bom dala tudi priložnost, da se pokesa. Na dnu srca je namreč tlela gluha bolečina, da svojih dejanj ni nikdar obžaloval. S knjigo bom imela tudi priložnost svojim otrokom povedati, kdo v resnici sem. V žareči magmi spominov bom previdno izbrala besede, da jim bom spregovorila o trpljenju, ki jih je sramežljivost občutij zamol­čala. O skrivnem delu sebe, ki so ga moje rane odrezale s svojo bolečino in so iz mene napravile to, kar sem. O tem, o čemer nikoli nisem mogla spregovoriti.

Včasih ti ušesa spreletijo besede, ki so bolj morilske od revolverskih krogel. Besede, ki v sebi nosijo umazanijo, ki se ti prilepi na dušo, besede, ki ti za vselej preprečijo, da bi sprejel svojo podobo v ogledalu ali v pogledu drugega. Tega sem se hotela za vsako ceno znebiti. S tem sem resno tvegala, da bom izpraznila samo sebe. Vendar je bilo vredno tvegati, saj sem vedela, da je to zadnje sredstvo, s katerim bom dokončno lahko sprala to umazanijo, očetovo umazanijo.

In bolj ko bom svoji junakinji dajala življenje, bolj bom imela v rokah svoje življenje. Prišel je trenutek, ko sem svojemu noremu dvojnemu življenju morala pogledati v oči.