SPISI O ŽIVALSKI PSIHOLOGIJI
Plutarh
29,50 €
Antični manifest vegetarijanstva
V slovenskem prevodu prvič predstavljamo tri Plutarhove spise iz zbirke Moralia, ki v poznejših stoletjih sicer ni imela tolikšnega vpliva kot njegovi Vzporedni življenjepisi, a gre za pomemben del opusa, za katerega smo bili ob prvem srečanju s tem mislecem prikrajšani.
Spisi o živalski psihologiji so izjemen dokument časa, ki priča, kako so se ljudje že v antiki zavedali vrednosti življenja kateregakoli bitja, ne le človeškega. Plutarh na luciden način predstavi zagovor, zakaj ljudje živali ne bi smeli kar vsepovprek ubijati, ampak bi jih morali ceniti in z njimi živeti v sožitju. Živalim celo pripiše razum in dušo ter na ta način njihovo vrednost približa človeški.
Izjemen starogrški mislec nas s svojo kritično mislijo še danes presunja in nas – če imamo kot bralci kolikor toliko razvito zmožnost empatičnega vživljanja v druga bitja – nikakor ne more pustiti ravnodušnih. V svojih treh spisih na izjemen literarno-filozofski način ubesedi, zakaj imajo živali enako pravico do življenja kot ljudje in zakaj se jih ne sme načrtno ubijati, predvsem pa ne mučiti. V prvem spisu z naslovom O tem, da imajo nespametne živali pamet obudi in prenovi zgodbo o Odiseju, ki se znajde v družbi Kirke in Grila. Zadnjega je čarovnica uročila v prašiča, a ko mu Odisej ponudi fizično spreobrnitev nazaj v človeka, on na to ne pristane, saj je prepričan, da so živali bolj človeške kot ljudje – tudi one imajo dušo, a hkrati v primerjavi z ljudmi precej bolj razvite kreposti in razum. Drugi esej (O uživanju mesa) nato prvotno idejo še nadgradi. V njem se pojavi prevpraševanje upravičenosti uboja drugega živega bitja, tj. živali, in etičnosti zaužitja njegovega trupla. V ospredje stopi koncept vegetarijanstva, ki se kot prototip manifestira v dveh delih: Razpravi A in Razpravi B. Triptih zaključi esej O razumu živali: Katere živali so pametnejše, kopenske ali vodne?, v katerem se v razpravo o večjem razumu oziroma »pameti« vključijo zagovorniki tako kopenskih kot vodnih živalskih vrst. Končna razsodba je, da v tem mnenjskem dvoboju zmagovalca ni, saj imajo oboji tehtne argumente v prid »svoji« živalski vrsti, da pa se lahko strani zedinita in skupaj nastopita proti tistim, ki ali dvomijo ali celo zanikajo, da bi imele živali razum/»pamet«.
Ti torej sprašuješ, zakaj Pitagora zavrača uživanje mesa, medtem ko jaz začudeno razmišljam, s kakšnim srcem, s kakšno vestjo in s kakšnim razlogom se je prvi človek z usti dotaknil prelite krvi, približal ustnice mesu poginule živali, obložil mize s trupli in mrtvimi prikaznimi ter za slastne označil ude, ki so še malo prej gledali in tulili ter se oglašali in premikali. Kako je vid zdržal pogled na umor zaklanih, odrtih in razkosanih bitij? Kako je voh vzdržal davek smrada? Kako, da izprijenost početja ni odvrnila okušanja, ko je človek prišel v stik s krvavečim tkivom tujih teles ter začutil krvavi izcedek smrtnih ran? (Str. 57.)