SPISI O ŽIVALSKI PSIHOLOGIJI

Antični manifest vegetarijanstva

V slovenskem prevodu prvič predstavljamo tri Plutarhove spise iz zbirke Moralia, ki v poznejših stoletjih sicer ni imela tolikšnega vpliva kot njegovi Vzporedni življenjepisi, a gre za pomemben del opusa, za katerega smo bili ob prvem srečanju s tem mislecem prikrajšani.

Spisi o živalski psihologiji so izjemen dokument časa, ki priča, kako so se ljudje že v antiki zavedali vrednosti življenja kateregakoli bitja, ne le človeškega. Plutarh na luciden način predstavi zagovor, zakaj ljudje živali ne bi smeli kar vsepovprek ubijati, ampak bi jih morali ceniti in z njimi živeti v sožitju. Živalim celo pripiše razum in dušo ter na ta način njihovo vrednost približa človeški.
Izjemen starogrški mislec nas s svojo kritično mislijo še danes presunja in nas – če imamo kot bralci kolikor toliko razvito zmožnost empatičnega vživljanja v druga bitja – nikakor ne more pustiti ravnodušnih. V svojih treh spisih na izjemen literarno-filozofski način ubesedi, zakaj imajo živali enako pravico do življenja kot ljudje in zakaj se jih ne sme načrtno ubijati, predvsem pa ne mučiti. V prvem spisu z naslovom O tem, da imajo nespametne živali pamet obudi in prenovi zgodbo o Odiseju, ki se znajde v družbi Kirke in Grila. Zadnjega je čarovnica uročila v prašiča, a ko mu Odisej ponudi fizično spreobrnitev nazaj v človeka, on na to ne pristane, saj je prepričan, da so živali bolj človeške kot ljudje – tudi one imajo dušo, a hkrati v primerjavi z ljudmi precej bolj razvite kreposti in razum. Drugi esej (O uživanju mesa) nato prvotno idejo še nadgradi. V njem se pojavi prevpraševanje upravičenosti uboja drugega živega bitja, tj. živali, in etičnosti zaužitja njegovega trupla. V ospredje stopi koncept vegetarijanstva, ki se kot prototip manifestira v dveh delih: Razpravi A in Razpravi B. Triptih zaključi esej O razumu živali: Katere živali so pametnejše, kopenske ali vodne?, v katerem se v razpravo o večjem razumu oziroma »pameti« vključijo zagovorniki tako kopenskih kot vodnih živalskih vrst. Končna razsodba je, da v tem mnenjskem dvoboju zmagovalca ni, saj imajo oboji tehtne argumente v prid »svoji« živalski vrsti, da pa se lahko strani zedinita in skupaj nastopita proti tistim, ki ali dvomijo ali celo zanikajo, da bi imele živali razum/»pamet«.