SLOVENSKO SLOVSTVENO IZROČILO

Bogata slovenska rokopisna slovstvena dediščina

Kako se je glasil Karantanski ustoličevalni kirielejson, ki so ga naši slovenski predniki peli ob umeščanju koroških vojvod? Katere slovenske srednjeveške in poznejše pesmi so največkrat prepisali? Kako so Slovenci izoblikovali pesmi o svetem Rešnjem telesu kot blagoslovne pesmi za žitno poljé in vinske goré? Katero je najstarejše ohranjeno slovensko besedilo naših frančiškanov? Kaj nam hrani edini stari slovenski rokopis naših dominikancev? Kaj so prepevali in molili v baročnih bratovščinah desettisoči Slovencev?

V knjigi so zbrana pozabljena in neznana besedila iz rokopisne plasti slovstvenega izročila. Slovenska rokopisna kultura je ži­vela v vmesnem svetu med tiskano knjigo in ustnim slovstvom ter ostala domala pozabljena. Toda ohranila nam je temeljna besedila, ob katerih smo Slovenci v stoletjih postajali to, kar smo.

Knjiga obsega troje delov slovenskega slovstvenega izročila: srednjeveško, protestantsko iz 16. stoletja in baročno iz 17. do 19. stoletja. Vsako besedilo izročila je predstavljeno najprej z osnovnimi podatki o času in po možnosti kraju nastanka, zelo kratko je orisan tudi slovstveni ali kulturni kontekst, ki je pripomogel k njegovemu nastanku. Sledi samo besedilo, podano v prepisu, ki s sestavom sodobnega slovenskega pra­vopisa ponuja besedilo v kolikor moč zvesti historični podobi, z vsemi starinskimi in narečnimi oblikami, prevzetimi bese­dami ipd. Glasovna podoba besedil je ohranjena takšna, kakor domnevamo, da so jih izgovarjali v času nastanka in kolikor to dopušča sodobni pisni sestav; zato jih je treba tudi brati kot zgodovinska in narečna besedila. Pri vsakem besedilu usmerja bralca kazalka »Več« k dodatnim strokovnim informacijam v komentarjih v drugem delu knjige, kjer najde tudi širša pojas-nila o njeni vsebinski in filološki zasnovi. Na koncu je dodan še Besednjak, kjer najdemo slovarsko razlago starih, narečnih, prevzetih in podobnih besed.

O avtorju
Dr. Matija Ogrin se je rodil v Ljubljani leta 1967. Študiral je primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani in doktoriral leta 2001. Od leta 1996 je kot raziskovalec zaposlen na ZRC SAZU, kjer preučuje starejšo slovensko literaturo od 17. do 19. stoletja. Posvečal se je pose­bej raziskavam starejših rokopisnih besedil, za nekatera med njimi je pripravil znanstvenokritično izdajo (Škofjeloški pasijon, Kapelski pasijon). Na spletu ureja repertorij z opisi in digitalnimi slikami Regi­ster rokopisov slovenskega slovstva. Ureja Zbrano delo Antona Martina Slomška, zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev in zbirko filozofske esejistike Sidro.