SLOVENSKO MANJŠINSKO VARSTVO V PRIMERJALNI PERSPEKTIVI

Pri sprehodu skozi navedene vidike manjšinske problematike poskušam odgovoriti na naslednja raziskovalna vprašanja: Ali še drži, da je stopnja pravic, ki jih Slovenija podeljuje italijanski in madžarski narodni skupnosti v samem evropskem vrhu? Ali gre pri obravnavi Romov, ki imajo drugačen status, za njihovo diskriminacijo ali je razlikovanje upravičeno? Ali drži, da Slovenija etničnim skupnostim na svojem ozemlju, ki niso poimensko ustavno priznane, podeljuje nizko stopnjo pravic, nižjo, kot jo takim skupinam podeljujejo druge evropske države? Ali evropske države danes še večinsko razlikujejo med avtohtonimi/zgodovinskimi/tradicionalnimi manjšinami in skupnostmi, ki so nastale kot posledica sodobnejših migracijskih procesov, ali njihov status izenačujejo? Kakšno vlogo pri varovanju manjšin igrajo mednarodni nadzorni mehanizmi ter kakšni so njihovi rezultati? Kakšne so ugotovitve terenske raziskave na območju Mestne občine Nova Gorica, ali respondenti podpirajo morebitno spremembo modela manjšinskega varstva in priznanje dodatnih manjšin?
(Str. 12)

Še bolj kot ugotovitev, da zaščito italijanske in madžarske narodne skupnosti lahko označimo ne le za dobro, ampak za »z naskokom« nadpovprečno, bi utegnila bralca presenetiti ugotovitev, da Slovenija nadpovprečno dobro skrbi tudi za manjšinske skupnosti, ki nimajo uradnega manjšinskega statusa ter v predpisih niso poimensko priznane. /…/ Zagovorniki sprememb manjšinskega varstva v Sloveniji pogosto kot argument navajajo tudi, da kriterij avtohtonosti, ki ga Slovenija uporablja, ni upravičen in bi ga bilo potrebno odpraviti ali bi bilo potrebno avtohtonost drugače razumeti. V monografiji smo se lotili tudi analize pro et contra načela avtohtonosti in ugotovili, da je to brez dvoma še vedno prevladujoči element manjšinskega varstva v primerjalni praksi. Res je, da ne gre vedno za točno to poimenovanje, v pravnih predpisih je celo redkost, a podeljevanje manjšinskega statusa avtohtonim/zgodovinskim/tradicionalnim narodnim skupnostim, ki so na nekem območju dolgotrajno prebivale, in ne sodobnim migrantskih skupnostim, je dejstvo. Pri tem pa ne gre za izločevalni kriterij, ampak preprosto dejstvo, da so si avtohtone (v polnopomenskem pomenu besede, ne le časovna dolžina, ampak tudi tip naselitve) in sodobne (post)migrantske skupnosti med seboj po temeljnih značilnostih zelo različne in so zato različne tudi njihove potrebe. Avtohtonost tako lahko označimo nič manj kot za conditio sine qua non, torej nujni pogoj iskrenega in učinkovitega manjšinskega varstva.
(Str. 303-305)