SAXUM
Življenje Álvara del Portilla
John F. Coverdale
Kratka predstavitev 23,00 €
Če ne boste zahtevni, ne boste nikoli ničesar dosegli!
Saxum, skala. Tako je sveti Jožefmarija Escrivá, ustanovitelj Opus Dei, imenoval svojega duhovnega sina Álvara del Portilla že od začetka njegove poklicanosti: skala Opus Dei, skala 2. vatikanskega koncila, trdna skala v življenju mnogih ljudi.
John F. Coverdale, pravnik, zgodovinar in pisec različnih del o zgodovini Opus Dei, spretno pripoveduje zgodbo o življenju Álvara del Portilla vse od njegovega rojstva v Madridu pa do njegove smrti. Bralci bodo natančno spoznali najtesnejšega sodelavca ustanovitelja Opus Dei, ki je bil z Escrivájem povezan več kot trideset let in je na koncu postal njegov prvi naslednik. Neizmerno človeški, pokončen in z neskončno žejo po Bogu. Álvaro je bil zvest človek in neutruden delavec v Cerkvi in v Opus Dei.
Leta 1939 se je v Escrivájevih pismih del Portillu začel pojavljati izraz »Saxum« ali »Skala«. V pismu Álvaru in Vicenteju Rodríguezu Casadu z dne 13. februarja piše: »Saxum! Svoje zaupanje polagam v trdnost svojih skal.« 23. marca pa je zapisal: »Naj Jezus poskrbi zame, Saxum. Vem, da si to ti. Vidim, da ti Gospod daje trdnost in daje pomen moji besedi: Saxum! Zahvaljuj se mu za to in mu bodi zvest.«
Konec junija je pisal Álvaru, Vinceteju in Eduardu Alastru: »Vem, da se dobro vedete in da imam v vas treh tri svoje skale. Saxum!«
V odgovor na Escrivájevo vztrajanje, da ga v svojih pismih imenuje skala, je del Portillo 12. julija odgovoril: »Stremim za tem, da bi Vi lahko imeli zaupanje v tistega, ki je – namesto kamna – glina brez gostote. A Gospod je tako dober!«
Izšlo v sodelovanju z Zavodom Družba in kultura.
V nekem trenutku se je med pogajanji pojavila nova ovira: lastnik je zahteval plačilo v švicarskih frankih. Ko je del Portillo to povedal Escriváju, ta ni bil zaskrbljen. »To sploh ni težava. Nimamo niti lir niti frankov, za našega Gospoda pa je ena valuta enaka drugi.« Čez nekaj časa je del Portillu z veliko molitve
in napornega dela uspelo skleniti kupčijo.
(Stran 98)
»Bojite se biti zahtevni, ker bodo nekateri odšli. Njihov odhod je neizogiben, vendar če ne boste zahtevni, ne boste nikoli ničesar dosegli.«
(Alvarova misel, stran 159)
Družinski oče ga je nekoč vprašal, kako naj uskladi moč z ljubeznijo in vzgojo otrok. Njegov odgovor lahko razumemo kot njegov značilen pristop k vodenju: »Samo pustite jim, da vidijo nasmeh na vašem obrazu … Ko jih morate popraviti, ne kažite žalostnega obraza. Povejte z nasmehom, karkoli je potrebno povedati, in ne skrbite. Ko ljudje vedo, da jih res ljubite, jim lahko poveste karkoli, ne glede na to, kako je boleče.«
Tudi svoje sodelavce je prosil, naj živijo »zahtevnost, ki je polna ljubezni, polna odgovornosti in nežnosti, ki jo od nas pričakuje tudi naš Oče pri našem ravnanju z drugimi – vendar je hkrati tudi resnično zahtevna. Moramo reči bobu bob. Če tega ne storimo, ne izpolnjujemo svojih obveznosti.«
Oblikoval je ozračje mirnega sodelovanja. Eden izmed sodelavcev se ga spominja kot človeka z »velikimi organizacijskimi zmožnostmi in s posebnim darom za spodbujanje timskega dela. Izražal je umirjeno vztrajnost, ki je okoli njega ustvarjala mirno, osredotočeno ozračje, ki je spodbujalo k delu. Kdor je delal z njim je napredoval hitro, vendar zelo spokojno, brez vznemirjenja.«
(Stran 163)
Knjige istega avtorja
