SAMOST

Spremljevalka in izpovedovalka menjav v naravi in vzporednih občutenj v človeški duši

V svoji osmi pesniški zbirki Slavica Štirn ostaja zvesta svojim izpovedovanjem iz prejšnjih zbirk, upesnjuje notranje vzgibe in doživljanja ob videvanju narave okrog sebe in stvarnosti življenja.

Najpomembnejši pesničin izpovedni vir je narava s svojimi slikovitimi podobami letnih časov, s svojo krutostjo in neizprosnostjo, pa tudi z blagodejnostjo in pomirljivostjo. Vsaka podoba sproža svojim posebnostim ustrezno odzivanje: gorski svet, bujno zelenje, bohotnost voda, odmirajoča pokrajina, snežna opojnost …

Poezija Slavice Štirn je potemtakem vsa zemeljska, brez vsakršne filozofske primesi. Brez vsakršnih utopističnih obzorij sprejema svet, kakršen je. V tem smislu tudi letni časi ter porajanje in zamiranje dneva vnašajo v njene pesmi pomembno simboliko. Z njimi se torej približuje splošnim dojemanjem in občutenjem bralstva.

Spremno besedo prispeval Andrej Arko.

O avtorici
Pesnica Slavica Štirn se je rodila leta 1936 v Šmartnem v Tuhinju. Sedaj živi v vasi Britof pri Kranju. Poezijo piše zadnjih deset let. Objavlja v revijalnem tisku in v Literarnem nokturnu na Radiu Slovenija. Prva pesniška zbirka Bele sanje — kamnita resničnost je izšla pri Planinski zvezi Slovenije leta 2000. Samost je njena osma samostojna zbirka.

Pri Celjski Mohorjevi družbi so izšle njene naslednje zbirke: Psalmi (2003), Spominjanje (2005), Nikogaršnji dnevi (2008) in Izgubljanje (2013).

Jutranja zarja

Kako si želim iti na goro
– sama –
polna hrepenenja
po tihi samoti
in z občutkom
brezmejne lepote –
pričakati jutranjo zarjo.