RIPŠLOVA KRONIKA ŽUPNIJE SV. MIKLAVŽ NAD LAŠKIM

Krajevna zgodovina Šmiklavža nad Laškim »Ripšlova šmiklavška kronika je postala v lokalnem okolju zelo znana in cenjena predvsem zaradi avtorjevih etnografskih zapisov ter številnih zelo natančnih opisov verskega in svetnega življenja ter gospodarskih razmer ne samo župnije, temveč tudi siceršnjega tamkajšnjega bližnjega okolja. Posebej je Ripšlovo kroniko cenil znameniti lavantinski cerkveni zgodovinar Ignac Orožen. Kroniko je pred nekaj leti v slovenščino že prevedel g. Miha Jelenc, vendar do knjižne objave ni prišlo. Gradivo pa so pri svojem delu uporabljali laški folkloristi. Tej kroniki bi se bolj prilegal naslov Krajevna zgodovina Šmiklavža nad Laškim, ker pa jo je Ripšl začel pisati kot cerkveno kroniko in so jo tudi drugi nadaljevali kot
táko, naj ostane pri naslovu kronika. Prvi kronist, kurat Dragotin (Karl) Ferdinand Ripšl si zasluži, da smo šmiklavško kroniko poimenovali po njem, saj je napisal 438 rokopisnih strani, drugi njegovi nasledniki, predvsem Jakob Čebašek, pa skupaj le 77 strani, da svojih dodatkov ne omenjam. Podpisani sem Ripšlovo kroniko prevedel, druge navedbe, ki pa so bili zapisane že v slovenščini, sem uredil.

Prvotna rokopisna kronika je imela sicer nekaj lepih ročnih risb Ripšlovega prijatelja in šentjurskega rojaka Doberška, ki smo jih seveda povzeli, po sedanjem načinu izdajanja kronik pa smo dodali tudi precejšnje število barvnih fotografij zunanjosti in notranjosti farne cerkve ter podružnice Sv. Kolomana v Lokavcu. Dodali smo tudi precej panoramskih posnetkov vasi in zaselkov šmiklavškega farnega okoliša ter širše okolice. Nemški in slovenski del je pisan v tedanjem, za zdaj že kar starinskem jeziku. Nemški prevod in slovenski izvirnik sem skušal, kolikor se je največ dalo, ohraniti v tedanjem zapisu.«
Iz uvoda Jožeta Mačka

Dva odlomka iz knjige
S posebno ljubeznijo in pozornostjo sem se lotil dela, da bi zbral kolikor mogoče veliko zanimivosti o kuraciji Sv. Miklavž nad Laškim, za kar je vse dušne pastirje Lavantinske škofije pozval prečastiti knezoškofijski lavantinski ordinariat v Št. Andražu 19. decembra 1855.
V petek, dne 22. junija 1849 zvečer ob šestih je prišel lavantinski knezoškof Anton Martin Slomšek iz Sv. Lenarta in je naslednji dan, 23. junija tukaj delil zakrament sv. birme in opravil kanonično vizitacijo. To je bila torej prva birma v Šmiklavžu. Kurat je prišleka pričakal z večino faranov, na koncu farovške njive s križem, banderami in baldahinom. Nato je šla procesija z molitvijo rožnega venca do cerkve, kjer so opravili ustrezne ceremonije, predpisane za ta dan, ki so se končale z blagoslovom z Najsvetejšim. Pred vstopom in med vstopanjem v cerkev so streljali z možnarji (to tedaj še ni bilo prepovedano, kakor je zdaj). To streljanje je daleč prek hribov naznanjalo in poveličevalo slovesnost, ki je v Šmiklavžu še nikoli ni bilo.
23. junija, po končani birmi in kanonični vizitaciji, je prišlo k škofu več kmetov iz občine Poreber, fare Razbor, v avdienco in so škofa prosili za prefaranje v kuracijo Sv. Miklavža, ki jim je bila tudi z upoštevanjem tehtnih razlogov že zagotovljena. Ta zadeva je prišla po kratkem času v javno obravnavo na dekanijskem uradu v Laškem in do ugodne rešitve. Toda Porebrčane je njihov razborski župnik pregovoril, da so preklicali svojo prošnjo in tako je vse ostalo pri starem.