REZBAR MAKS BERGANT/ WOODCARVER MAKS BERGANT

Življenje, posvečeno lepoti

Maks Bergant (1912–1996) je bil samoten nadaljevalec starega rezbarskega izročila v duhu baročne umetnosti. Obrti se je izučil v Kamniku pri mojstru Ivanu Klemnu, najgloblje pa ga je zaznamovalo in oblikovalo sodelovanje z arhitektom Jožetom Plečnikom. Najbolj znano rezbarjevo delo je razkošen oltarni okvir Marije Pomagaj na Brezjah. Društvo svetega Jakoba Kamnik svojega meščana predstavlja v bogati fotografski dvojezični monografiji: dejanje proti pozabi, izhodišče za nadaljnje odkrivanje mojstrovega dela in poklon življenju, posvečenemu lepoti.

V Trstu 15. aprila 1912 kot tretji od štirih otrok rojeni Maks Bergant je osnovno šolo obiskoval v Kamniku, šolanje v gimnaziji pa je moral prekiniti zaradi dela na domačem posestvu v Podgorju. Kot prvošolec se je prvič srečal s podobarjem mojstrom Ivanom Klemnom. Po maminem naročilu mu je namreč prinesel uokvirit domačo sliko brezjanske Marije. Že takrat ga je očaralo delo v Klemnovi delavnici na Parmovi ulici v Kamniku. Otroška radovednost ga je potem velikokrat pripeljala na obisk, začel je rezljati in modelirati in tako je bil že v deških letih odločen, da postane rezbar. Klemnova delavnica, ki jo je Bergant imenoval Bajtica, je tako postala tudi njegov ustvarjalni svet. Tam se je izučil in z izjemo treh let, ko se je izpopolnjeval v Splitu pri redovnicah, šolskih sestrah, delal vse življenje. Kasneje je Bergant Bajtico odkupil. Leta 1946 je prebolel meningitis in prehodno hromenje desnice je bilo za mojstra huda preizkušnja. Povabilo takratnega župnijskega upravitelja stranjske cerkve patra Martina Perca, naj sodeluje pri obnovi cerkve, pa je bilo zanj odločilna spodbuda, saj se je tedaj srečal s prof. Jožetom Plečnikom. To sodelovanje je razmahnilo Bergantove sposobnosti in zaznamovalo njegovo kasnejšo umetniško pot. Med mojstroma se je razvilo iskreno prijateljstvo, o katerem najlepše pričujejo Plečnikova pisma.

Maks Bergant je najlepša in največja dela ustvaril v obdobju med letoma 1960 in 1990: več kot 50 oltarnih okvirjev, oltarnih miz in ambonov, okvirjev križevega pota in večnih luči, ki krasijo cerkve. Človek težko razume, kako sta mojstrovi roki uspeli izrezljati in pozlatiti tako veliko število okvirjev za slike in ogledala, svečnikov in lestencev ter zmodelirati toliko angelskih glav, poleg tega pa tudi restavrirati številne stare rezbarije. Ta dela so razen po cerkvah raztresena po mnogih slovenskih domovih in domovih v različnih delih nekdanje Jugoslavije, Evrope in Amerike.

Monografija zajema številna mojstrova dela, nikakor pa ne vseh, ker je opus preobsežen; za nekaterimi deli pa se je sled izgubila ali pa niso dostopna. S tem pa ni okrnjena celovitost prikaza njegovega življenjskega dela, ki predstavlja Bergantove najljubše stile in oblike ter njegova najpomembnejša umetniška dela – z besedo jih predstavlja dr. Miklavž Komelj, s fotografijo pa Žiga Mihelčič.

O avtorju

Dr. Miklavž Komelj (1973) je umetnostni zgodovinar in pesnik, prevajalec in esejist. Je eno najpomembnejših imen najmlajše slovenske poezije. Za svoj pesniški prvenec Rosa je 2002 prejel Veronikino nagrado, nato pa še Rožančevo in Jenkovo nagrado ter nagrado Prešernovega sklada, za doktorsko disertacijo pa zlati znak ZRC SAZU.