RESNICA O »RESNICI«
Žarko Petan
1,50 €
Ob knjigi Žarka Petana Resnica o "resnici" bi lahko zapisali le, da resnica pač pride slej ko prej na dan, pa če jo tisti, ki bi jo radi prikrili, pokopljejo še tako globoko in zgradijo do nje še tako številne pregrade!
Ob knjigi je Maša Ogrizek za Buklo zapisala pogovor z avtorjem:
Pred kratkim je izšla vaša knjiga Resnica o »resnici«. Kot nakazuje naslov, vas je pri pisanju vodila želja po razkrivanju resnice.
Žarko Petan: Pri meni so naslovi zelo pomembni. S tem sem želel povedati, da »resnica« ni vedno resnica. Knjiga je ponovno avtobiografska, saj težko pišem o stvareh, ki jih nisem doživel ali pa vsaj izvedel na takšen način, da vem, da so resnične. Tudi moji aforizmi niso izmišljeni, izmišljena je njihova forma. Ogromno berem časopise in veliko idej za aforizme črpam prav iz njih. Ko zasledim kakšno veliko neumnost, se iz nje pohecam in tako že nastane aforizem. Ko je moj brat prebral knjigo Resnica o »resnici«, je rekel, da polovica stvari v knjigi ni resničnih oziroma da jih je on razumel drugače. To pomeni, da lahko dogodek, ki sva ga doživela skupaj, razumeva vsak po svoje. Ne gre le za subjektivnost, ampak za različno razlago preteklih dogodkov, ker je on šestdeset let živel v tujini, jaz pa tu.
A kot gledališki režiser se najbrž strinjate, da lahko resnico, v smislu globljega sporočila, vsebujejo tudi velika literarna dela, četudi povsem fiktivna.
Žarko Petan: Imate prav. A jaz sem vedno, če sem le mogel, tudi v teatru vzel dela, ki so mi bila blizu. Na primer režiral sem dve predstavi Dominika Smoleta, ki je bil velik dramatik, eden slovenskih najboljših, in moj velik prijatelj. Teh dveh predstav ne bi mogel režirati, če ne bi mislil politično podobno kot on. Njegova predstava Antigona, ki je sicer nisem režiral, prikazuje slovensko Antigono, se pravi takratno miselnost v Sloveniji. Vedno sem delal stvari, ki so mi bile blizu, ne le ideološko, ampak tudi čisto človeško.
Poleg humorja, ki razkriva resnico, pa obstaja tudi takšen, ki le poglablja stereotipe; v zadnjem času je pri nas zelo priljubljen, predvsem v komercialnem gledališču.
Žarko Petan: Tak »poceni« humor je zame skoraj žalitev. V Parizu sem veliko gledal kabareje. Ionesco se je na kabaretni način norčeval na račun takratne meščanske družbe, ampak njegova kritika je bila izjemno ostra in hkrati smešna. Vedno me je motilo, če je neki dober karakterni igralec – taka sta bila na primer Sever in Souček – pri komični vlogi mislil, da mora biti trapast, da se bodo ljudje smejali. Ljudje se bodo resda zabavali, a ob tem ne bodo izvedeli ničesar. Pravi humor, tudi v aforizmih, mora biti takšen, da je povezan s spoznanjem. Primer takega humorja je komedija Mein Kampf judovskega pisatelja Georga Taborija. O Hitlerju je težko napisati komedijo, a Tabori je to storil odlično. Jaz sem to igro režiral v Ljubljani in vsi so bili navdušeni. Igra govori o času, ko je bil Hitler še mlad in je prišel na Dunaj študirat slikarstvo. Med predstavo se mu smejiš, ker je bil takšen »kreten«, a ko prideš ven iz gledališča – in to je bistveno –, se zamisliš, kaj je počel. Srhljivo. To je uspelo Taboriju, zlasti kot Judu. Ko si je avtor prišel ogledat premiero v Ljubljano, je rekel: »Vi ste Slovan. Vi in Judi to lahko razumemo.« V Nemčiji so se izjemni predstavi, v kateri je sam tudi igral, sicer smejali, a je niso razumeli.
Nam lahko čisto za konec zaupate svoj najljubši aforizem.
Žarko Petan: Premor. Meni je všeč tale: »Moja mama je napisala samo en aforizem, mene.«