RED IN TEROR
Anselm Doering-Manteuffel, Jörg Baberowski
Kratka predstavitev (171 KB)23,00 €
Ekscesi nasilja in uničevanje
V Hitlerjevem in Stalinovem vojnem imperiju so hoteli red vzpostaviti s pomočjo skrajnega nasilja. Nacionalsocializem in stalinizem sta poskušala raznolikost preobraziti v enoznačnost. Toda predvsem z osvajalnimi vojnimi pohodi med drugo svetovno vojno sta totalitarna režima sama ustvarila neenoznačnost in heterogenost, ki sta si ju potem prizadevala preseči s terorjem in uničevanjem. Tako je »imperij« postal kraj najhujših ekscesov nasilja v 20. stoletju.
V svojem impresivnem eseju Jörg Baberowski in Anselm Doering-Manteuffel odpirata vprašanje, zakaj se stalinistični režim in nacionalsocialistični sistem zaradi sproščanja skrajnega nasilja razlikujeta od primerljivih totalitarnih diktatur. Oba režima, ki sta izhajala iz različnih pogojev, sta pokazala do takrat nepredstavljivo voljo do uničevanja, ki ni zahtevala le neznanskega števila vojaških in civilnih vojnih žrtev, ampak so njene žrtve postali tudi milijoni ljudi, ki so izgubili življenje zaradi nasilnih deportacij.
Oba režima sta načeloma primerljiva v strašnih učinkih neomejene oblasti, v brezvestnosti, s katero sta brezobzirno preganjala resnične in umišljene nasprotnike, ter v vsemogočnosti aparatov za izvajanje terorja, ki niso bili vezani na nobene tradicionalne pravne norme.
Kako in v kakšnem grozovitem obsegu sta oba režima uveljavljala brezmejno uporabo nasilja, predvsem pod pogoji napredujoče brutalnosti vojskovanja, opisuje pretresljiva študija Jörga Baberowskega in Anselma Doering-Manteuffela, ki bo našla veliko pozornih bralcev.
Za lov na ljudi je bilo zdaj značilno to, da niso več strogo upoštevali biološkega novačenja. Rasno-politična klasifikacija in izbor sta se komaj še opravljala. Ko je leta 1943 perspektiva načrtovanja strokovnjakov RuS na okupiranih ozemljih začela postajati negotova in prisilna migracija ni več služila »naseljevanju«, je ideološka zahteva odpadla. Toda v Nemčiji so še dolgo upoštevali merilo »rasne primernosti« prisilnih delavcev. Da bi zastrašili pred možnim »rasnim mešanjem«, je bila do leta 1944 za spolni stik z nemškimi ženskami zagrožena smrtna kazen.
Drugače kot možje iz Saucklovega urada, ki so organizirali ugrabitve za prisilno delo, so se strokovnjaki za raso in naselitev osredotočili na najpodlejšo obliko ugrabitev. Na Poljskem so začeli krasti otroke iz »rasno« na videz primernih družin, včasih pred očmi staršev, da bi jih v Rajhu dali v posvojitev zakoncem, katerih lastni otroci so umrli v vojni ali ki niso imeli otrok.
Z ugrabitvami in uničevanjem družin so Nemci zadušili tudi zadnje simpatije pri domačem prebivalstvu, ki so jih na začetku marsikje čutili do njih iz sovraštva do boljševikov. Kot nasprotna reakcja je raslo partizansko gibanje.
