POLOVICA DVOJINE
Vanda Šega
Vanda Šega: Polovica dvojine - Kratka predstavitev (778 KB)25,00 €
Usodni trenutek, ki čas in ljudi preseka na pol
V lepem zgodnjepomladnem dnevu se svet zdi skoraj popoln. A že trenutek zatem prometna nesreča usodno razdeli čas na dneve prej in potem. Liza pri šestih letih izgubi svojo dvojčico Eli. Senca izgube se od tistega trenutka vleče skozi vse njeno življenje. Kot da se je zataknila v ranjene družinske odnose, s samo enim krilom ne zmore zares poleteti. Bo zmogla nova generacija sešiti platno v celotno sliko?
Liza je lepa in uspešna, čeprav v sebi globoko ranjena mlada ženska. Ob ljubeznivem in predanem očetu ter rahlo odtujeni materi v obilju ljubljanskega meščanskega sveta sestavlja drobce svojega življenja v smiselno celoto. Trenira atletiko, ukvarja se z glasbo, uspešno doštudira in si zgradi zavidljivo kariero. Na svoj način jo zaznamuje partnerstvo z nasilnim košarkarjem in po spletu naključij nazadnje ostane sama z deklico, ki je preprosto brez očeta. Medtem ko Liza potuje med bolečimi otoki svoje osebne in družinske preteklosti, njena hči Kim odpluje na odprto morje zamere, jeze in osebne neizpolnjenosti. Svojo celovitost deklica išče v fantazijski podobi manjkajočega očeta. Liza ji tega s svojim večnim občutkom polovičnosti in nezadostnosti ne zna dati. In usodni vrtiljak se zavrti.
Avtorica poetično občuteno v fascinantno zgodbo splete resnične življenjske dogodke. Prav to spoznanje nas ob presenetljivem koncu pusti odprtih ust. Kar namreč ena generacija uspešno potiska za špansko steno, druga toliko bolj teatralno potegne na plano. V resnici namreč ničemur ni mogoče zares ubežati. Še najmanj samemu sebi in svoji preteklosti.
***
»Skozi več časovnih obdobij nanizana iskanja korenin, spominov, ljudi, doživetij in srca. Neusmiljeno, a odeto v ljubezensko, večno zgodbo.«
Tatjana Bleiweis
»Roman tankočutno in plemenito, obenem pa pogumno in brez sprenevedanja odstira poti in pasti človeka današnjega časa.«
Neža Maurer
»Odpira vpogled v bogastvo, lepoto in plemenitost človekove duše, ki prevečkrat ostane spregledana, zatajena, utišana, nerazumljena.«
Vojko Vidmar
Nekatere stvari zamrznejo v času.
Nič jih ne more premakniti, spremeniti, oskruniti.
Samo spomin jih sme obiskati. Kadar koli.
Potihoma. Nežno. Spoštljivo.
Slike in prizori nimajo datumov, niso v sosledju časa, niso negativ res videnega.
So blodnje vsega, kar je.
Preteklost nikoli ne spreminja sedanjosti,
lahko pa te sedanjost osvobodi preteklosti,
da zmoreš drug in drugačen v prihodnost.
***
Molče sva govorila in brez besed molčala. Pa je bilo izgovorjeno več kot v vseh letih pred tem. Spet postaja vse krhko, drobljivo, skrivnostno, nerazumljivo …
***
Dolgo je bila nosilka štafete med nami, ki smo ob njeni posteljici in kasneje v njeni razigrani družbi stali kot ob progi, ob kateri teče življenje in nas pušča le kot zvedave, vznesene in ponosne gledalce. Vsi trije smo jo imeli srčno radi, a smo se z njo igrali skrivnostne igre naših lastnih življenj, dokler nas ni spregledala in nas odmaknila daleč od objemov, s katerimi smo merili namišljeno moč bližine.
***
Živela je dvojno življenje. Od nekdaj. Kot da bi bila iz dveh polovic, ki se nista dovolj zrasli v celoto, kot bi jo pozabili sestaviti, povezati, sešiti, zlepiti, kot je to sama počela s svojimi lutkami, ki jih je krojila iz blaga in volne in usnja ter papirja, najraje ob dedkovi mizi, v njegovem ateljeju. Je bila tako majhna, da se je tam počutila kot v svojem vesolju? Je bila tako varna, da si je upala sanjati
zvezde in nebo in luno? Je bil njen dedek čarovnik, ki ji je izpolnil vsako željo, kadar je šlo za njene ideje? Risala je in barvala in rezala ter nam pričarala prave predstave. Morali smo sedeti in jo poslušati. In na koncu aplavz. Sicer je rekla: »Kaj pa aplavz?« Celo vstopnice je narisala, za vsakega posebej. Ko je nekoliko odrasla, tam proti koncu osnovne šole, pa se je zdela, tudi takrat, ko so bili vsi koščki sestavljanke lepo zloženi v celoto, ko se je vse prilegalo v sliki vzorne učenke, tu pa tam prepolovljena, kot bi jo
vleklo narazen, med tisto, kar želi, in tisto, kar mora. Ne k očetu, ki ga ni dovolila niti omenjati, ne k mami, s katero sta živeli v lepem, novem stanovanju nedaleč od njene šole in centra mesta, ne k dedku in babici. Samo stran. Kar nekam. Narazen od vseh. Tudi od same sebe.
