OBLJUBA

11. decembra 1952 Šel sem v Prago na razstavo Mojstri socialističnega realizma in na Narodni cesti sem potem srečal tovariša Sklivca. Z njim sem govoril samo tako en passant na pločniku in pravzaprav je bilo čudno, da me je prepoznal, da se me je še spomnil. Pred časom sva se srečala na neki praški pisateljski prireditvi, ampak to je bilo še pred zmagovitim februarjem in takrat je bilo tam z nami tudi nekaj pisateljev avanturistov, ki jih je emigracijski veter potem raznesel na vse strani sveta. V zadnjih letih je šla Sklivčeva pisateljska kariera strmo navzgor. Bil je med prvimi, ki so si prigrebli Gottwaldovo nagrado za roman, ne vem več o čem, in ravno zdaj mu je izšla knjižna reportaža iz sovjetskih kolhozov.

Zakaj ne napišeš kakšno zgodbo resničnega človeka? me je vprašal v gneči in prerivanju na Narodni cesti. Ampak kje bi, oprosti, pri nas našel kakšnega Meresjeva? Daj, ne nori, saj ni treba, da je ravno pilot brez nog. Praviš, da si v tovarni, pa tam izbrskaj kakšnega delavca, kakšnega vodjo brigade socialističnega dela, pa napiši njegov življenjepis. Za to nam gre zdaj, a ne? Nobenih izmišljotin več, temveč resnična življenja! Čas romanov se je končal in prišel je čas resničnih življenjepisov, ki bojo zalegli za desetine Vojn in mirov in Čarobnih gor in oslarij podobne sorte. In me je stisnil za ramo: Oprosti, mudi se mi.

Ko sem Modrinčku zatrjeval, da delam v Zbrojovki, da bi tam svoj roman konzultiral z nekdanjimi partizani, sem seveda lagal, ampak saj mi itak ni verjel. Tam ni nobenih partizanov. Nasprotno, kakor sem v teh dveh letih postopoma izvedel — ker so tukaj vsi delavci nagnjeni k temu, da ovajajo drug drugega, to je njihova razvada in mogoče tudi edino veselje v življenju — ima tukaj vsak kakšno svojo črto piko iz časa protektorata. Reinhard Heydrich je takoj po prihodu na oblast sprejel odločne ukrepe, da bi imeli češki delavci, zaposleni v orožarski industriji, različne izjemne ugodnosti. To so mu povrnili tudi s tem, da so potem ustrežljivo sodelovali z gestapom. In po vojni so nato brnski delavci Zbrojovke organizirali »divji izgon« Nemcev, da bi tako zbrisali svoje protektoratske grehe. Takale »zgodba resničnega človeka« iz brnske Zbrojovke, to bi bil resnično literarni dogodek, za katerega bi lahko kar takoj dobil najvišjo, visoko obešeno državno nagrado: konopljino vrv okrog vratu. Ah, to ni bil dober štos. To razumem tako, da je v nekaterih zadevah zaenkrat treba držati gofljo, ker je socialistična družba obkrožena s sovražnim svetom in vsaka naša beseda je na tehtnici in če kaj samo malo nepremišljeno zinemo, sovražniki socializma takoj dvignejo glavo. Ampak enkrat, o tem ne dvomim, bo prišel čas, ko bo tudi socialistični red dovolj močan, da bo prenesel resnico.